Prestopil prag si hiše svoje
zadovoljen in vesel,
ker spet v gozd greš
v objem narave,
ki je življenje tvoje.

Ustavil se je tvoj korak na trati mehki,
pogled zastal na zeleni smreki,
uho slišalo je vetra šum poslednji,
zamrla je beseda v dreves odmevu.
Srce podaril si materi naravi,
ki bila je življenje tvoje.


V tvoj dom vrnila se je bolečina.
Namesto tebe, žalost ga je objela,
trpijo tvojih dragih srca
in usoda kruta je hotela,
da v njih srcih bo ostal za vedno
samo spomin na nekdanjo srečo.

Prijatelji smo tvoji zbrani,
težko verjamemo resnici,
da tvoj smeh utihnil je za zmeraj
nikoli več ne bo, kot včeraj.

Počivaj v miru prijatelj dragi!
Naj Bog milostljiv s teboj bo večni!