Malarična duša je zaplesala groteskno.
Čas se je obračal kot na števcu,
z arhitekturo kontrastov se je razmaknil,
poniknil v veličastno praznino
in odpiral velikanski obraz luči,
skoz božansko gibalo fetišizma.
Meril je v tridimenzionalnost parkirišč,
zbranih zavesti velikega števila ljudi,
ki so se prerivali na tem planetu
- točno na enem mestu!
Nekdo ob meni je s hlastno roko
pobiral lesk zvezd, ki je padal na tla;
drugi je grabil drobovje iz človeka;
tretji je skozi gosto polje teme metal
na oder luči veliko cvetja.
Jaz sem mislila na Beletrino
in strmela v iluzorni nič.
Krivulja mojega razpoloženja
se je nagnila in iskala točko,
na katero bi uprla svojo pozornost
in dosegla kompromis
– bežati v prostor,
ki sem ga skrila vase.
Po flamenku sem šla iz koride
mimo obcestnih plakatov.
Prišla sem domov
in si v mislih prižgala
indijsko pipo miru
in se spravila sama s seboj.
Naslonila sem hrbet v masažni stol
in valjčki so opravljali nalogo
človeške roke v naročju sprostitve.
Nos se je navonjal ob šopku majnic,
razporejenih v vazi, ki so dišale
po biološkem vonju rože.
Aristokratsko sem se ulegla
v posteljo, a zdelo se mi je,
da na tem svetu ne bom nikoli
aristokratsko živela.
Skoz okno sem videla zvezde
in luno kako bledijo,
ker razdajajo preveč luči
psom, ki lajajo vanje.
Malarična duša je zaplesala groteskno.
