ko veš
nimaš let
veš, da je čas

linearna črta
na belem papirju

ki ga lahko ena sama iskra
izniči

ko veš
postaneš
resnični del vesolja

jaz tebe in ti mene

Prostor in čas je vse tisto,
česar se skušamo spomniti
ponoči, ko premišljujemo.
Vselila sta se v našem telesu
z ljudmi, stvarmi in pokrajinami,
ki se premikajo, govorijo in se kažejo
kot na film posneto dogajanje.
Koliko narave se je odpiralo
in izginjalo pred očmi.
Neskončna je povoroka ljudi,
ki smo jih srečevali
in se pomika naprej po spominu,
brez začetka in konca,
s svojimi sporočili,
ki se prikradejo nedotaknjeni
in neslišni izginjajo.

Spet niso se uresničili tvoji upi,
spet je vse drugače kot si ti pričakoval,

Razočaranje je kot ledena gora,
v katero v megli se je zaletela tvoja duša.

Tvoje srce objokuje svoje sanje,
v njih si bil brezmejno srečen.

In med tujih poljubov, ki niso moji,
se ti zdi kot največja grenkoba na svetu.

V vsakem človeku iščeš delček mene,
le, da tisoče delcev ne morejo nadomestiti ene celote.

Jaz sem lutka,
navij me,
ukazuj,
naj zaplešem,
naj prevračam kozolce,

tvoja želja je zame ukaz,
samo navij me,
prosim,
navij me,
naj izvedem svoj program,

Lepa domovina je naša
krasna na Gorenjskem je gora,
Golica njeno je ime
razgled najlepši je iz nje.

Golo planino objemajo zeleni hribi
s svetlobo sonca obsijani
kot, da zima je pozabila sneg,
belina rosno mlada je odela breg.

Ni nam snežink pustila bela zima
to drobna, bela je narcisa
prekrila je visoki hrib zeleni
zadiši po cvetju razkošnem dol prelepi.

Nikoli nisem bila nič,
nikoli vse – le bila sem
in bom. Neopredeljena.
Posneta ideja, popolnosti poskus.
Ne vem kdo se me oklepa,
kdo živi svoj čas v meni,
da sem jaz v prostoru misel
in odmerjen dih v njem.

Cikel: rojstvo in praznovanje
rojstnih dni, nato nastopi mir.
Vse je odvisno od časa:
kdaj, kako in kaj?
Manjka mi čemu? Nagib.

To noč,
to noč sem sam,
sam v temi,
v mislih blede slike,
na bledih slikah ti,
ti...
sam to noč,
kot osamljen vlak,
ki drvi v večnost,
letim,
lahek kot pero,
slike bledijo,
v daljavi si ti,

Joža je najlepša roža,
nabrana med istrsko travo najbolj zelenih glav,
in raste v goščavi tistih trnjavih trav.

Joža, v njem je največ moža,
ma da bi se pestu zet..
Da mu nebi zbežala maroža,
bi bil trba še narbolj srečen mož na svet'.

Ku pride na šagro, se skrije najprvo za šank,
tan naroči biro in pune svoj tank.
Pole gre od pupe do pupe in sako pozdravi,
in se enomalo pr sake posebej ustavi.

Potopim vedro svoje duše v vodnjak
in poslušam videne podobe
v melodijah gostujočih glasov.
V očesu stvari nimajo vonja telesa,
razum jih sliši, diha barve srce.
Preletavajo okuse moji čuti
v vodnih odsevih strasti.

Traja videnje nekaj sekund,
nato se prelevi v notranji glas,
barva se izlije v krik,
v notni zapis duše,
naslonjena na magično
vizijo kozmičnega razmerja,
z intimnim veseljem erotike.

Gorim,
zažgi se še ti.

Ti mi pomeniš vse,
živim zate le,
kadar si tu,
vse gre,
boginja ekstaze,
vrelec naslade,
posoda mladosti.

Dan, ki izvisi
ne konča se,
ne stemni,
blešči, slepi,
bahavo pije moč.

Noč prekratka,
šumov v glavi
ne prespi,
izbere, natepava
stare sanje, ki jih ni.

Vmes divja vesolje,
življenje takozvano,
le karneval besneč,
prekratek za užitke,
nevreden bolečine.

Življenje je prezimil
v prostorih njenega srca.
Kateri letni čas
je tako zamujal in odpovedal,
da so zamrznili poganjki
in oglodali peclje
ter breztežnice spremenili
v zamrznjene poglede sadežev,
povešenih pod težo prošenj soncu.
Ona je nastavljala pisani senčnik,
skrivoma nasladno,
krotilka njegovih čustev.

Spominjam se veselih dni,
ko še prijatelji smo bili,
se veselo igrali in skupaj garali,
se kritizirali nikoli nismo,
saj želeli smo si isto.

Čas je tekel leta štel,
spomin se vračal ves vesel,
obujal sem spomine vse,
saj prijateljstva mi manjkalo je,
si srce nekaj želelo je.

Razjokal bi najraje se,
saj ne vem, kaj s prijatelji zgodilo se je,
so vsi odšli, ne vem še kam,
za njimi želim si še sam.

Ko pogledam ti v oči,
vidim tvoje srečne dni,
tvoj nasmeh življenja poln,
veselo spremlja me domov.

Ujetnik sem ker vem,
da ljubim tisto kar ne smem,
rad želel bi si svobode,
da v ljubezni srce srečno bode.

Gledaš me in se smejiš,
družbe z mano si želiš,
rad tekel bi v deželo tja,
kjer veselje in ljubezen sta doma.

V vrhovih sanje žada,
vznik zeleni iz tišine.
V tihoto raste šum,
razteza se v okras neba,
v svilo kože iz prsti.
Sprejema vase isker zdrs,
prepleta veje
iz naslade zemlje in luči.

V drevo vstopi Bog
in razširi roke!

Presilna v iluzijah,
izrazito izstopajoča
in zveneča v utopijah,
nagnjena k ponovitvam.
Samoizročitev
z obrazom bivanja
drugačnih dimenzij,
nikoli na istem kraju,
vedno ob istem času.
Kriza in vbod,
zdrs potu s hrbtišča,
ugrez sidrišča,
plovnost v notranjost,
aluzija,
transfuzija blata,
vonj po vulgarni ulici,
ekspertiza obzorja,
pijanstvo plesoče trave,
transverzala čez gorovje
dveh svetov.

Vsakdo ima nekaj,
s čimer prihaja do sebe
in s čimer daje.
Ni ga smisla,
večjega od dajanja tistega,
kar je najbolj tvoje.

Ni ga zadovoljstva,
večjega od zadovoljstva,
ko s tistim,
kar daješ,
prižigaš iskre v očeh soljudi
in si odpiraš srce.

Mešanica barv
skozi sito,
preko ognja,
mimo vode,
v začetek,
blizu konca,

zlomljena črta,
močni liki,
nova dimenzija,
divjanje vrtenja,
slast vdiranja,

Razkošna velika svoboda
škripa v pesku pod nogami
svoj pozlačeni epitel
malih ujetosti in omejitev.
Je tanka nitkasta snov,
v ritmu oživljeno drobljenje,
trganje, koščena zvočnost,
razhajanje, ki se ne more
poistovetiti vselej z voljo,
nitkovanje brez trdnosti,
glas brez pritrjevanja,
samopregled čez sebe,
čutenje duše stvari,
zvedavost, mali čudeži,
nepotrebna navzočnost,
ki je nisi klical,
oddaljeni zvok
v odklenjenem prostoru
včerajšnjega dne.

Čez samotni mestni trg
me vodi nočni vetrič.
Morski safir igraje
riše sence,
se zapleta s smehom
v nemirno noč
in odstira ikono,
ki jo nosim v sebi.

Gladi skrle tal,
oguljen kamen,
zlizan tlak poti.

Geometrija brezobličnosti,
lepota praznine,
kontrast vsemogočnosti,
nevidne obline.

Ljubka glava,
brez obraza,
brezspolni kiborg,
umetnega jaza.

Odklopljeni možgani,
spomini zlikani, oprani,
daljinski upravljalec,
centralni svetovalec.

Črta nejasna,
bolečina jo riše,
sivino poudarja,
solza jo briše.

Nem je papir,
brez barv in besed,
leži brez ovir
tam na mrzlih tleh.

Stopa po njem človek vsak,
težek je močan korak.

Bolečina skeli,
globoko na dnu tiho kriči.

Na mirni gladini morja,
v najnežnejšem koščku mojega srca,
je prostor, prostor zate.

Na najlepši barvi mavrice,
v najlepših sanjah iz pravljice,
je prostor, prostor zate.

V gozdu, ki tako lepo zeleni,
na jasi, ki spomladi cveti,
je prostor, prostor zate.