Nikoli nisem bila nič,
nikoli vse – le bila sem
in bom. Neopredeljena.
Posneta ideja, popolnosti poskus.
Ne vem kdo se me oklepa,
kdo živi svoj čas v meni,
da sem jaz v prostoru misel
in odmerjen dih v njem.

Cikel: rojstvo in praznovanje
rojstnih dni, nato nastopi mir.
Vse je odvisno od časa:
kdaj, kako in kaj?
Manjka mi čemu? Nagib.

To noč,
to noč sem sam,
sam v temi,
v mislih blede slike,
na bledih slikah ti,
ti...
sam to noč,
kot osamljen vlak,
ki drvi v večnost,
letim,
lahek kot pero,
slike bledijo,
v daljavi si ti,

Joža je najlepša roža,
nabrana med istrsko travo najbolj zelenih glav,
in raste v goščavi tistih trnjavih trav.

Joža, v njem je največ moža,
ma da bi se pestu zet..
Da mu nebi zbežala maroža,
bi bil trba še narbolj srečen mož na svet'.

Ku pride na šagro, se skrije najprvo za šank,
tan naroči biro in pune svoj tank.
Pole gre od pupe do pupe in sako pozdravi,
in se enomalo pr sake posebej ustavi.

Potopim vedro svoje duše v vodnjak
in poslušam videne podobe
v melodijah gostujočih glasov.
V očesu stvari nimajo vonja telesa,
razum jih sliši, diha barve srce.
Preletavajo okuse moji čuti
v vodnih odsevih strasti.

Traja videnje nekaj sekund,
nato se prelevi v notranji glas,
barva se izlije v krik,
v notni zapis duše,
naslonjena na magično
vizijo kozmičnega razmerja,
z intimnim veseljem erotike.

Gorim,
zažgi se še ti.

Ti mi pomeniš vse,
živim zate le,
kadar si tu,
vse gre,
boginja ekstaze,
vrelec naslade,
posoda mladosti.

Dan, ki izvisi
ne konča se,
ne stemni,
blešči, slepi,
bahavo pije moč.

Noč prekratka,
šumov v glavi
ne prespi,
izbere, natepava
stare sanje, ki jih ni.

Vmes divja vesolje,
življenje takozvano,
le karneval besneč,
prekratek za užitke,
nevreden bolečine.

Življenje je prezimil
v prostorih njenega srca.
Kateri letni čas
je tako zamujal in odpovedal,
da so zamrznili poganjki
in oglodali peclje
ter breztežnice spremenili
v zamrznjene poglede sadežev,
povešenih pod težo prošenj soncu.
Ona je nastavljala pisani senčnik,
skrivoma nasladno,
krotilka njegovih čustev.

Spominjam se veselih dni,
ko še prijatelji smo bili,
se veselo igrali in skupaj garali,
se kritizirali nikoli nismo,
saj želeli smo si isto.

Čas je tekel leta štel,
spomin se vračal ves vesel,
obujal sem spomine vse,
saj prijateljstva mi manjkalo je,
si srce nekaj želelo je.

Razjokal bi najraje se,
saj ne vem, kaj s prijatelji zgodilo se je,
so vsi odšli, ne vem še kam,
za njimi želim si še sam.

Ko pogledam ti v oči,
vidim tvoje srečne dni,
tvoj nasmeh življenja poln,
veselo spremlja me domov.

Ujetnik sem ker vem,
da ljubim tisto kar ne smem,
rad želel bi si svobode,
da v ljubezni srce srečno bode.

Gledaš me in se smejiš,
družbe z mano si želiš,
rad tekel bi v deželo tja,
kjer veselje in ljubezen sta doma.

V vrhovih sanje žada,
vznik zeleni iz tišine.
V tihoto raste šum,
razteza se v okras neba,
v svilo kože iz prsti.
Sprejema vase isker zdrs,
prepleta veje
iz naslade zemlje in luči.

V drevo vstopi Bog
in razširi roke!

Presilna v iluzijah,
izrazito izstopajoča
in zveneča v utopijah,
nagnjena k ponovitvam.
Samoizročitev
z obrazom bivanja
drugačnih dimenzij,
nikoli na istem kraju,
vedno ob istem času.
Kriza in vbod,
zdrs potu s hrbtišča,
ugrez sidrišča,
plovnost v notranjost,
aluzija,
transfuzija blata,
vonj po vulgarni ulici,
ekspertiza obzorja,
pijanstvo plesoče trave,
transverzala čez gorovje
dveh svetov.

Vsakdo ima nekaj,
s čimer prihaja do sebe
in s čimer daje.
Ni ga smisla,
večjega od dajanja tistega,
kar je najbolj tvoje.

Ni ga zadovoljstva,
večjega od zadovoljstva,
ko s tistim,
kar daješ,
prižigaš iskre v očeh soljudi
in si odpiraš srce.

Mešanica barv
skozi sito,
preko ognja,
mimo vode,
v začetek,
blizu konca,

zlomljena črta,
močni liki,
nova dimenzija,
divjanje vrtenja,
slast vdiranja,

Razkošna velika svoboda
škripa v pesku pod nogami
svoj pozlačeni epitel
malih ujetosti in omejitev.
Je tanka nitkasta snov,
v ritmu oživljeno drobljenje,
trganje, koščena zvočnost,
razhajanje, ki se ne more
poistovetiti vselej z voljo,
nitkovanje brez trdnosti,
glas brez pritrjevanja,
samopregled čez sebe,
čutenje duše stvari,
zvedavost, mali čudeži,
nepotrebna navzočnost,
ki je nisi klical,
oddaljeni zvok
v odklenjenem prostoru
včerajšnjega dne.

Čez samotni mestni trg
me vodi nočni vetrič.
Morski safir igraje
riše sence,
se zapleta s smehom
v nemirno noč
in odstira ikono,
ki jo nosim v sebi.

Gladi skrle tal,
oguljen kamen,
zlizan tlak poti.

Geometrija brezobličnosti,
lepota praznine,
kontrast vsemogočnosti,
nevidne obline.

Ljubka glava,
brez obraza,
brezspolni kiborg,
umetnega jaza.

Odklopljeni možgani,
spomini zlikani, oprani,
daljinski upravljalec,
centralni svetovalec.

Črta nejasna,
bolečina jo riše,
sivino poudarja,
solza jo briše.

Nem je papir,
brez barv in besed,
leži brez ovir
tam na mrzlih tleh.

Stopa po njem človek vsak,
težek je močan korak.

Bolečina skeli,
globoko na dnu tiho kriči.

Na mirni gladini morja,
v najnežnejšem koščku mojega srca,
je prostor, prostor zate.

Na najlepši barvi mavrice,
v najlepših sanjah iz pravljice,
je prostor, prostor zate.

V gozdu, ki tako lepo zeleni,
na jasi, ki spomladi cveti,
je prostor, prostor zate.

Če me kdo vpraša,
kakšna so bila zrnja,
kakšna je bila moka
in kakšna je bila polenta
iz tistih rumenih mozaičkov
iz dveh vreč koruze,
ki so jih med vojno
rešili iz goreče hiše,
bi mu odgovorila,
da je bila nebeška mana
zlate barve pred menoj,
ki me je odrešila lakote.

Svetloba mu je pronicala skoz telo.
Njej je postalo nebo pretesno.
Iskala je nove prostore,
svoje razširitve in splostitve.

Vedoželjni Lojzek pa je rinil in odrinil
skoz oblak in prekinil enolično enoumje
Zemljanov in odplaval v višave.
Hotel je dohiteti njene modrosti v daljavah.
»Preizkusil bi rad zakon relativnosti,
Einsteinovo relativnostno teorijo«, pravi.
»V praksi simulirano in utemeljeno.«
Tam daleč bi rad srečal Jezusa Kristusa
in se z njim pogovoril na štiri oči.
Vprašal bi ga rad kako se počuti
brez lastnine,
brez domovine
in brez človeštva
in kdo bi zaradi njegove odsotnosti
na Zemlji moral prevzeti križ človeštva.
Zanimalo ga je tudi kako gleda na
brezdelneže in na tiste,
ki so brez dela obogateli.

Nočem umreti, ne da bi živela.
Ne bom se bala padca
in ognja.
Raje živim svoje dni,
dovolim življenju, da me odpre,
razblini moj strah,
me naredi bolj dostopno.
Razklenila bom srce,
dokler ne bo razprlo peruti,
postalo bakla, obljuba.

Rojstni dan je najlepši dan,
ko prvič se praznuje
očke zagledajo se v plamena žar
in ustnice malo šobico hitro naredijo.

Pihajo in pihajo močno,
da bodo ugasnile lučko drobno,
ker prvo leto je prešlo
in nikdar več se ne bo vrnilo.

Prva tortica je "ta glavna",
ko vanjo so uprte vse oči
vsi čakamo, da se posladkamo
in sladko dete nas vse razveseli.

Postavil si zid med nama
sled na njem je vsa krvava,
preklan je v globino
ožigosan z bolečino.

Postavil si zid med nama
z njim ljubezen boš ubil
se v nič izlil,
ostala bo samo moja rama.

Postavil si zid med nama
gledaš mimo moje rame,
pozabljaš na vse rane
skruniš ljubezen, ki je med nama.