Črta nejasna,
bolečina jo riše,
sivino poudarja,
solza jo briše.

Nem je papir,
brez barv in besed,
leži brez ovir
tam na mrzlih tleh.

Stopa po njem človek vsak,
težek je močan korak.

Bolečina skeli,
globoko na dnu tiho kriči.


Na mizo bi šel,
a vstati ne zna,
če rešitev bi našel,
bi kar poletel
iz temnega dna.

Nežno nekdo dvigne papir,
s svetlo lučjo nanj posveti,
nič ni več črn in siv,
zdaj od sreče začel je žareti.