Razkošna velika svoboda
škripa v pesku pod nogami
svoj pozlačeni epitel
malih ujetosti in omejitev.
Je tanka nitkasta snov,
v ritmu oživljeno drobljenje,
trganje, koščena zvočnost,
razhajanje, ki se ne more
poistovetiti vselej z voljo,
nitkovanje brez trdnosti,
glas brez pritrjevanja,
samopregled čez sebe,
čutenje duše stvari,
zvedavost, mali čudeži,
nepotrebna navzočnost,
ki je nisi klical,
oddaljeni zvok
v odklenjenem prostoru
včerajšnjega dne.

Koraki iz strmine spomina
vežejo stezo
naslednjega koraka
in vozlajo kristale
notranjega morja,
kjer nastaja nagib
vsega kar si in kar boš,
ko odhajaš v sanje
kot neponovljivi
ustvarjalec iz ničesar,
ničen in veličasten hkrati.
Drsenje in opotekanje,
ko pada telo na tla,
mučno vzpenjanje na vrh –
ena sama obširna svoboda,
vklenjen krog v znoju
trezorja človeške sreče,
da si doživel to podarjenost
in se toplokrvno odločaš
na človeški način.