Življenje je prezimil
v prostorih njenega srca.
Kateri letni čas
je tako zamujal in odpovedal,
da so zamrznili poganjki
in oglodali peclje
ter breztežnice spremenili
v zamrznjene poglede sadežev,
povešenih pod težo prošenj soncu.
Ona je nastavljala pisani senčnik,
skrivoma nasladno,
krotilka njegovih čustev.


Srce ni imelo letnih časov,
le severni sij je vzbujal upanje
na otopitev severnega morja.
Tam na obrežjih je stal
in gledal kako ji veter ob tilniku
kodra lase
in razvozlava pentlje
njenega oblačila.

Gladil je kožo njenih stegen
in ona ga je ljubila z mrzlim
zapestjem redkih besed.
Z jezikom je zaznaval okus
po zamrznjenem morju v ustih.
Pod zankami pogledov
na povrhnjici
se je gostila z njim,
hladna kot Saturn
in krožila okrog svoje ledene osi
- celo življenje.
Ubogi iskalec ljubezni!