V vrhovih sanje žada,
vznik zeleni iz tišine.
V tihoto raste šum,
razteza se v okras neba,
v svilo kože iz prsti.
Sprejema vase isker zdrs,
prepleta veje
iz naslade zemlje in luči.
V drevo vstopi Bog
in razširi roke!
Mimohod iz niča
v protitok rasti.
Širjavi vzame prostor
curek v modrino,
z nasmeškom zelenila
giblje s silo vzgib.
Skoz kamen storž v sebi nosi,
osredotočen na čezmernost
klica v svetlobni reži.
Obrednost v toku vetra,
v deblih veletoki rek,
zbirna moč rasti.
Poljubi brez imena
z obrazom nasmeha in soli.
V vrhovih sanje žada,
