|    V vrhovih sanje žada, 
vznik zeleni iz tišine. 
V tihoto raste šum, 
razteza se v okras neba, 
v svilo kože iz prsti. 
Sprejema vase isker zdrs, 
prepleta veje 
iz naslade zemlje in luči. 
 
V drevo vstopi Bog 
in razširi roke! 
  Mimohod iz niča 
v protitok rasti. 
Širjavi vzame prostor  
curek v modrino, 
z nasmeškom zelenila 
giblje s silo vzgib. 
Skoz kamen storž v sebi nosi, 
osredotočen na čezmernost 
klica v svetlobni reži. 
Obrednost v toku vetra, 
v deblih veletoki rek, 
zbirna moč rasti.  
Poljubi brez imena 
z obrazom nasmeha in soli. 
  |