Nikoli nisem bila nič,
nikoli vse – le bila sem
in bom. Neopredeljena.
Posneta ideja, popolnosti poskus.
Ne vem kdo se me oklepa,
kdo živi svoj čas v meni,
da sem jaz v prostoru misel
in odmerjen dih v njem.
Cikel: rojstvo in praznovanje
rojstnih dni, nato nastopi mir.
Vse je odvisno od časa:
kdaj, kako in kaj?
Manjka mi čemu? Nagib.
Sem telo in senca obenem,
gib hotenja,
zakon ki pordeči telo.
Odsev, ki polni ga svetloba.
Nemir in mir.
Mislim, da sem jaz,
pa sem nič in hkrati vse
z njegovimi močni v zapestjih,
ki jih ne upravljam jaz.
Sem drhtenje, ki veže
strugo sonca name;
žarenje, ki me žrtvuje
v vesoljnem kresu zase
in se muči z mano skozi poti
Rimske ceste, s plimo v sebi –
zdaj kipeče, nato po niču
s pajčevino hrepeneče.
Kdo v gneči celic se preriva in zakaj?
Rada bi poznala njegov obraz.
Obraz, ki me žene skozi izgnanstva,
ki je izumil veter in prilepil misel
ob skalo, prah in pustil v meni
svojo sled. Kako brezmejen je ta
njegov vsemogočni red.
In kako vztrajen.
Jutri bo moj rojstni dan.
Nikoli nisem bila nič,
