Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/PolentaPoezijaKoruza

Polenta ponedeljek, 22. maj 2006 @ 19:51 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Če me kdo vpraša, kakšna so bila zrnja, kakšna je bila moka in kakšna je bila polenta iz tistih rumenih mozaičkov iz dveh vreč koruze, ki so jih med vojno rešili iz goreče hiše, bi mu odgovorila, da je bila nebeška mana zlate barve pred menoj, ki me je odrešila lakote. Skoznjo so se pretapljali travniki domačije z makovim cvetjem in plavico, skoznjo so se scejale kaplje znoja in vode reke Vipave. Ob koruzne storže se je zalepilo sonce in zapustilo vso težo in moč v barvah rumenega zrnja na storžu, ki me je iskal. Nebo je z materinsko ljubeznijo odložilo zarjo v zavitke, v srajčke iz ličk in mehkih lasnic, ki so bile kot nitke človeškega diha. Polenta se je vraščala vame in jaz sem rasla iz nje. Na ličkah sem prespala svoje dekliške sanje v vonjih in barvah koruze. Dolga otroška leta sem luščila ta zrna sreče in tipala z dlanjo medico slastnega okusa kuhane polente v zlato bakrenem kotličku, prikritim z zapečeno skorjo, ob presevanju žarečega oglja skoz moje čakajoče oči. Del mene je ostal za rešetami in kitami koruze, ki še čakajo, da bi jih moje roke z ljubeznijo oluščile in zmleto zrnje použile z nekdanjo slastjo. Tako kot nekoč, ko je bila poletna edina hrana, ki se mi je skoz vse življenje prikazovala kot Bog. Komentarji (7) www.pozitivke.net