|  Če me kdo vpraša,
kakšna so bila zrnja,
kakšna je bila moka
in kakšna je bila polenta
iz tistih rumenih mozaičkov
iz dveh vreč koruze,
ki so jih med vojno
rešili iz goreče hiše,
bi mu odgovorila,
da je bila nebeška mana
zlate barve pred menoj,
ki me je odrešila lakote.
Skoznjo so se pretapljali
travniki domačije
z makovim cvetjem in plavico,
skoznjo so se scejale
kaplje znoja
in vode reke Vipave.
Ob koruzne storže
se je zalepilo sonce
in zapustilo vso težo in moč
v barvah rumenega zrnja
na storžu, ki me je iskal.
Nebo je z materinsko ljubeznijo
odložilo zarjo v zavitke,
v srajčke iz ličk
in mehkih lasnic,
ki so bile kot nitke
človeškega diha.
Polenta se je vraščala vame
in jaz sem rasla iz nje.
Na ličkah sem prespala
svoje dekliške sanje
v vonjih in barvah koruze.
Dolga otroška leta
sem luščila ta zrna sreče
in tipala z dlanjo medico
slastnega okusa
kuhane polente
v zlato bakrenem kotličku,
prikritim z zapečeno skorjo,
ob presevanju žarečega oglja
skoz moje čakajoče oči.
Del mene je ostal
za rešetami in kitami koruze,
ki še čakajo, da bi jih moje roke
z ljubeznijo oluščile
in zmleto zrnje použile
z nekdanjo slastjo.
Tako kot nekoč,
ko je bila poletna edina hrana,
ki se mi je skoz vse življenje
prikazovala kot Bog.
|
NE ZAMUDITE
Polenta
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 25. maj 2006 @ 12:26 CEST
Tatjana
Polenta
Prispeval/a: sonceživljenja dne petek, 26. maj 2006 @ 13:46 CEST
Mislim, da te razumem. Ne, kaj bomo jedli, da ne bo enako kot prejšnji in predprejšnji teden, ampak hvala, ker bomo jedli. Tudi moj oče, tudi primorec, je preživel hvaležen temu rumenemu zlatu. Dom je bila hiška, pomaknjena h borovemu gozdu, zgrajena iz skal, edinega gradbenega materiala, ki si ga je večina na preprostih samokolnicah zvozila domov. In pri vsem trnjavem življenju je še vojna zahtevala svoj davek.
Naj veter skrbno zavite storže nežno ziblje, sonce bogati okus rumenemu zlatu.
Pozdrav na primorsko
Ma, se še spomnm kako je babica skuhala paštašuto pa pomidori, noge v volnenih kocetah pa sem grela v pečici od šporgeta, v katerem je prasketal les.
Darinka
Polenta
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 26. maj 2006 @ 21:41 CEST
z velikim veseljem in navdušenjem sem sprejela vest, da si Primorka oziroma hči Primorca. Se mi je kar zdelo, da imaš vrojeno mehko in občutljivo primorsko dušo. Te stvari se nekako čutijo. Torej ti ni tuja polenta in paštašuta con pomodori. To je nam najljubša hrana, saj smo Primorci delovni in preprosti ljudje. Tudi jaz sem grela noge v špargertu, kjer se je prej pekel kruh. Calzetone iz debele volne - dve levi in dve desni sem si pa sama spletla. Ko sem bila še majhna, sem sadila koruzo ob "špagi", jo plela ter sadila in okopavala krompir. Ko sem hodila v Ajdovščino v gimnazijo, sem spotoma peljala z vlakom košare ali kar cel jerbas razne zelenjave in sadja (fige, češnje, itd.). Z vozičkom sem odpeljala to do zelenjave in kar sem denarja dobila, je bilo za nove čevlje. Nabirala sem bezeg in meliso in sušila ter nosila v Fructal, da sem dobila kakšen dinar. Bili so kruti časi, danes si mladina niti predstavljati ne more, kako smo živeli.
Če te smem vprašati, iz katerega konca pa izvirajo tvoje korenine?
Lep pozdrav in vse dobro, draga Primorka
Tatjana
Polenta
Prispeval/a: sonceživljenja dne ponedeljek, 29. maj 2006 @ 08:17 CEST
Tudi jaz imam rada preproste stvari, preproste, prijazne ljudi. Mislim, da je nadutost stranski proizvod pomanjkanja modrosti.
Oče pa je iz Ilirske Bistrice, kjer je kar veliko Šajn-ov. Moje sestrične in bratranci se vračajo domov, čeprav so mnogi študirali v Ljubljani. Zaradi pomanjkanja delovnih mest v Ilirski Bistrici je tudi moj oče po končanem šolanju pognal korenine v Ljubljani tako, da sama nisem nikoli živela na primorskem, smo pa pogosto hodili tja. Skalna hiška dedka in babice, preprosta, skromna, pred njo vodnjak in vrt, za njo prešerni borovi gozdovi, so bili nekaj, kar je dajalo duši okus po prešernosti, vonj po svobodi. Starši me nikoli niso omejevali pri raziskovanjih, tako, da sem pogosto prekolovratila vso okolico, pa se tudi prav pošteno izgubila. Ilirska bistrica sicer ni ob morju, a me morje privlači, posebej naravne, neobljudene obale. Že kot otrok in vsa leta kasneje, pa še vedno, me lepote narave vedno znova očarajo, morski valovi ob večerih, življenje v morju, ki se počasi umirja in vztrajen veter, ki vedno znova češe gladino. Ne turistična naselja, ne gneča, kakšno veselje je, ko se sredi šumeče obale usedeš na skalo, pa iz žepa potegneš čokolado…. In kako lepo, ko se stemni in zabredeš v mirno gladino in te boža le še lunin sij….
Vidiš, ti si nabirala bezeg in meliso za Fructal, jaz sem se pa preizkusila v nabiranju polžev, ki ravno tako skoraj počakajo, da jih »nabereš«. Pa to sploh ni tako grozno, saj imajo vedno s seboj hišo, ki na otip ni prav nič sluzasto neprijetna. Pa se ni vse vedno dobro končalo, saj so mi nekoč, ko sem čakala na prevoz do poslopja, kjer so jih odkupovali, prav na hitro pobegnili. Ker je mami ravno skuhala kosilo, sem se odločila, da jih odpeljem po kosilu, zbirko pa sem pustila na hodniku. Lahko si samo misliš, kakšen halo je bil, ko so pripotovali do babice in dedka. In kakšno veselje, ko je bilo vse slinasto po stenah…. Ha ha ha….
Pa en prešeren primorski pozdrav
Darinka
Polenta
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 29. maj 2006 @ 19:00 CEST
Se mi je kar zdelo, da tvoj oče izhaja iz Ilirske Bistrice, ker tam so Šajni. Poznam novinarja Toma Šajna, s katerim sva bila celo sodelavca pri Primorskih novicah, verjetno sta kaj v sorodu. Prav prisrčno si mi opisala tvojo osrečujočo otroško igro s polži in dogodivščine iz mladih let na Bistriškem. Ko boš kaj prišla na Primorsko, bo tvoja duša spet zadihala. Gotovo tudi ne bi bilo naključje, da prideš kaj na morje in se kaj pri meni ustaviš. V vodi bi počela vse tiste čarovnije, o katerih sedaj sanjaš na Gorenjskem. S seboj bi prinesla vsa tista vprašanja in misli, ki služijo za prijeten klepet. Jaz bi pa skuhala paštašuto ala pomodori in seveda tudi poletno, če bi si jo zaželela. Žgancev z zaseko pa ne znam skuhati.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Polenta
Prispeval/a: sonceživljenja dne torek, 30. maj 2006 @ 09:09 CEST
Hvala za prisrčno povabilo. Ja, Primorska je lepa in slej ko prej me bo odneslo proti morju, paštašuta pa tudi bolj dobra od žgancev ha ha ha.
Tudi ti prisrčno vabljena na Gorenjsko. Imam veliko družino in krožnik ali dva več na mizi sploh ne bo predstavljal velike razlike. (manjka nama še kakšen kontaktni telefon, hej, pošlji mail preko pozitivk).
Pri nas sicer nimamo mogočnega morja, imamo pa čudovite gore z prešernim razgledom – ki kakor Koroški vojvode na svojem prestolu z višine nadzorujejo dogajanje,
pa soteske z skalovjem, preko katerih se voda živahno preliva - kakor trgovski potnik, ki v naglici, po tisoč bližnjicah hiti na pomemben sestanek. Skozi okno pa boš lahko videla Kriško goro, ki jo kakor čebele, ki jih privlači opojni nektar, pogosto obkrožajo jadralna padala. Tudi muzej mamutov je vreden ogleda…In še mnogo zanimivosti…… za povedat bo pa tudi veliko zanimivega.
Pozdravček
Darinka
Polenta
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 1. junij 2006 @ 11:12 CEST
hej, moj mail je malec@volja.net, telefon 05/6273-767. Muzej mamutov enkrat zagotovo pridem pogledat, da vidim kakšne velike živali so strašile moje prednike. Lep pozdrav in hvala za povabilo. Sedaj pa grem kuhat paštašuto "alla romana".
Tatjana