Potopim vedro svoje duše v vodnjak
in poslušam videne podobe
v melodijah gostujočih glasov.
V očesu stvari nimajo vonja telesa,
razum jih sliši, diha barve srce.
Preletavajo okuse moji čuti
v vodnih odsevih strasti.

Traja videnje nekaj sekund,
nato se prelevi v notranji glas,
barva se izlije v krik,
v notni zapis duše,
naslonjena na magično
vizijo kozmičnega razmerja,
z intimnim veseljem erotike.


Krila s pozlačenim pavjim perjem
razpiram v satje krhkosti svetlobe.
Pojmi plešočih figur
z zvoki zabijajo tišino,
raztapljajo svilene valove neba,
sevajo mavrice v krošnji.

Slišim šumenje rasti
skoz zelene podobe,
ki ne vedo, da jih zebe
v človeških očeh.
Čisto noro in genialno
hranljivo izpraznjeno
vsemirje vstopa v reliefe,
domiselno v veselje,
v ujeto in nasukano v ravnotežje
mojega obraza v vodnem nemiru,
rastlinjaku moje domišljije.

Poganjam korenine v sadežih stvaritev,
ždim v rezidencah iztočene duše v svet,
razširjenega srca in čakam,
da pride iz mene beseda velike moči.
Kako muhavo razpoloženje,
kdo bi ga sploh lahko razumel?