Za izurjene tantrike pogosto pravijo, da hodijo po viramargi (»poti herojev«), ki zahteva vira bhavo (»herojsko čisto držo/čut«). Izgleda, da vlada zmeda o tem, kaj pravzaprav je vira bhava, kaj pomeni in kako se manifestira. Pogosto je povezana z divjimi in srditimi aspekti, ki so prav tako velikokrat napačno razumljeni. Prava vira bhava vsebuje vse druge bhave, »herojska« manifestacija pa vedno služi najvišjim načelom.

Zaradi tega je pomembno razumeti prave cilje in spontane namere v ozadju bhave, ki nam jo prikažejo v njeni pravilni perspektivi. Gonilo in delovanje kaule služi koristi in odrešitvi vseh in le kadar se nam srce odpre v velikodušnem izrazu ljubezni in sočutja, lahko razumemo pravo vira bhavo. Brez tega se vsakršno bahanje, besedičenje in divjaštvo ne more kosati s srcem vire. Takšni ljudje so le primitivni strahovalci, vire pa so strahovalci strahovalcev.

Solze in trpljenje niso običajna lastnost demona-tirana. Kaj je tega demona ganilo, kaj ga je ranilo?

Je ozdravitev obsedenca - samo čudežna legenda?

Evangeliji poročajo o nenavadnem procesu. V Markovem Evangeliju, pogl. 5, se glasi: Ko je Jezus stopil iz čolna, mu je prišel od grobov sem nasproti človek z nečistim duhom, ki je bival v grobnih votlinah. In nihče ga ni mogel več zvezati niti z verigo, kajti večkrat je bil v okovih in zvezan z verigami, pa je verige potrgal in okove zdrobil in nihče ga ni mogel ukrotiti.

Cele dneve in noči je prebil v grobnih votlinah v hribih in kričal ter se tolkel s kamni. Ko pa je oddaleč zagledal Jezusa, je pritekel, se vrgel predenj in glasno zavpil:" Kaj hočeš od mene, Jezus, ti sin Boga, Najvišjega? Rotim te pri Bogu: ne muči me!" Jezus mu je rekel:" Pojdi, nečisti duh, iz tega človeka!"

Svet ni tisto, kar mislimo da je! Mi nismo tisto, kar mislimo da smo!!

Kdo smo?

Človek je duhovno bitje, energija; ni samo fizično telo!
Energija je večna ( ne moremo jo uničiti, samo pretvarja se lahko iz ene oblike v drugo), duhovno bitje je večno.
Čas je da se zavemo, da smo mi ta bitja. To je sicer v nasprotju z vsem kar nam govorijo in nas prepričujejo, vendar kljub temu drži.
Duhovna bitja živijo v svetu ljubezni, radosti in miru.
Vodi jih intuicija.
Ustvarijo karkoli potrebujejo.
Ne poznajo strahu, skrbi, jeze, žalosti in pohlepa.

Premišljujem o lepoti življenja, o daritvi in podarjanju, o ljubezni in ljubljenju... O vsem tem, kar nam je podarjeno na pladnju življenja, kar nam je naravna dedna pravica, da varujemo in ščitimo...O marsičem, kar smo zamudili v preteklih življenjih in sedaj popravljamo...
O sestrah in bratih, bolečini v mojih prsih ob nemoči da jih zbudim....Premišljujem o marsičemu; kaj me vse še čaka predem zaprem krog...
Učenje, lekcije, lekcije, učenje….

Enkrat jih pošiljam, drugič sprejemam. Dokler so te lekcije vezane na pričakovanja posameznikov ali njihovih egocentričnih usmeritvah, in se omejijo na verbalnem nivoju izražanja, jih nekako kot ping-pong žogico lahko vrneš nazaj. Ko dovoliš, da to verbalno postane seme in skali v plevel, takrat nastane problem. Pa ne kot problem v tem smislu besede da ne moreš dihati, delovati uresničevati zastavljeni nalog! Je problem, ki je sam sebi namen, povsod prisoten in razdirajoč v svoji teži in obremenitvah lastnega prepoznavanja.

Verjetno poznate koga, ki se na smrt boji pajkov. Zamislimo si, da takega človeka skupaj z pajkom zapremo v nek velik prostor brez oken in vrat. Kako bi tak človek doživljal svojo resničnost-svoje trenutno življenje. Sklepam, da bi bil v nekakšnem krču strahu in v stalni pozornosti do pajka. Verjetno bi bil pajek v enem kotu, človek pa v drugem. Tak človek bi si zelo omejil zmožnost delovanja, ker bi pajek stalno privlačil njegovo pozornost. Ne glede na to, kaj bi se v prostoru dogajalo, bi bilo njegovo trenutno doživljanje povsem podrejeno pajku.

Že en sam pajek lahko popači naše doživljanje dejanske resničnosti prostora. Ta prostor je namreč mišljen kot sinonim za življenje; za dejansko resničnost v kateri se odvija zavedanje našega življenja. Pajki so stalni dogodki v tej resničnosti. Naš odnos do pajkov pa naše doživljanje teh dogodkov, oziroma resnica našega razuma o teh dogodkih-življenju. Tako resnico botrujejo naše pretekle izkušnje nekje iz globin naše zavesti.

INTUICIJA ALI VODSTVO.
» Na vseh svojih poteh priznavaj Njega in On bo vodil tvoj korak.«

Človeku, ki pozna moč svoje besede in posluša napotek svoje intuicije, je vse dosegljivo. Z besedo lahko aktivira nevidne sile in tako okrepi telo ali reši svoje probleme.
Najpomebnejše je, da učenec izbere prave besede.. Zelo pravilno mora oblikovati prošnjo, ki jo naslovi na nevidno.

Ve namreč, da je Bog vir, ki lahko usliši vsako prošnjo. Ve tudi, da je njegova beseda aktivni vir.
»Prositi in dobili boste.«
Prvi korak mora narediti človek.« Približajte se Bogu in on se bo približal vam.«

»Iz spanja se vsak dan prebudi nešteto ljudi, vendar se jih le malo prebudi zato, ker bi jih zdramili že prebujeni ljudje. Tukaj morajo posredovati drugačne sile. To so sile, ki jih sanjavi človek ustvari sam in se kažejo obliki raznih katastrof, kot so vojne, bolezni in neuspehi vseh vrst.«
Povzetek iz knjige Martina Kojca »Razsvetljeni človek«.

Misli, ki se pojavljajo v naši zavesti se lahko izluščijo iz naše podzavesti ali pa pritekajo iz nadzavesti.
Iz nadzavesti prihajajo razsvetljene misli. Pravimo jim lahko tudi misli prebujenja.
Naše zavestno doživljanje resničnosti je odvisno od tega, od kod pritekajo misli.

Hitite počasi!

»Moje življenje je tako naporno. Eno samo hitenje, stalne skrbi, vedno nove obremenitve in obveznosti…. Počutim se ujeto v rutini, ki je ne maram in pod pritiski, ki jih težko prenašam. Nikakor ne najdem časa zase, za tisto, kar bi rada počela.

Že v nedeljo popoldan me boli glava zaradi vsega, kar me čaka naslednji teden - le upam lahko, da bo hitro minil. Ko pride sobota, pa spet ista pesem, ker me počaka cel kup opravkov, za katere med tednom nimam časa. Dokler sta bila otroka še manjša, sem vsaj vedela, zakaj se mi kar naprej mudi. Zdaj sta odrasla, jaz pa še vedno ves čas nekam hitim.

Piše: Natalija Pavlin v Karma plus

Kreativne meditacijske tehnike so prilagojene temu, da zaposlijo in očistijo um in ga s tem umirijo, včasih celo 'prenesejo okoli'. Tako se med meditacijo ne ukvarjamo s tisočimi drugimi mislimi in vsakodnevnimi zadevami, ki jih je potrebno nujno postoriti danes, jutri, drugi teden ali drugi mesec. Namen teh tehnik je vsaj približno doseči občutja Jaz sem svetloba, Jaz sem energija, Jaz sem. Pri tem treniramo mentalno pozornost, koncentracijo in svojo zavest.

Pri zavestnih meditacijskih tehnikah dihamo intenzivno, globoko in se z vsako celico zavedamo, da smo v procesu, ki se dogaja na vseh nivojih: fizičnem, čustvenem, mentalnem in energijskem.

Razvoj človekovega uma že kar nekaj časa priteguje človekovo pozornost. Ta skrb je prepojila vsa obdobja življenja. Vzpostavljanje ravnovesja med starimi in novimi zmožnostmi neizogibno povzroča začasno zmedo. Prav takšna velika revolucija v zavesti človeštva se odvija sedaj in vpliva na vse vzgibe in delovanja; obstaja pa tudi ostro razpoznavna pospešitev v vseh procesih.

Precej namigov kaže na to, da je naslednja stopnja razvoja, ki se že poraja, razvoj intuicije; čeprav na splošno to lahko sprejmemo, pa obstaja precej napačnega razumevanja njenih natančnih potez v osebni izkušnji. Razumevanje intuicije še dodatno bega vztrajanje uma pri svoji lastni superiornosti.

Kakšen je končni cilj tega planeta in njegove evolucije?
Nekega dne bomo spoznali Boga. Zares ga bomo spoznali, ko se bomo okultno dvignili s pomočjo procesa posvečenj ter s posredovanjem Kristusa in Mojstrov. Ta planet bo zasijal kot dragulj v nebesih in z njega bo sevala posebna vrsta energije, žarek v vsej svoji čistosti. Našemu planetu, kot tudi vsem drugim, vlada določen žarek; planet vsrkava in oddaja energije.

Toda ker trenutno ni popoln, ker ni niti sveti planet, je svetloba s tega planeta medla. Moč žarka je razmeroma nizka. Kakovost barve je nepopolna in nečista. Nekega dne bo s posredovanjem človeka planet zasijal kot bleščeč diamant. To je končni cilj - da planet zasije na nebesnem svodu v svoji popolni, čisti obliki, da seva svoj žarek v popolni čistosti.

Piše: Bern Jurečič v Karma plus

Ameriški pisateljici Diana Cooper in Kathy Crosswell sta pred kratkim izdali novo svetovno uspešnico z naslovom "Svetlobne krogle – Pot k razsvetljenju in dvigu osebne zavesti", ki je pravkar prišla tudi na naše knjižno tržišče. V njej sta zbrali desetine različnih fotografij, pričevanj in drugih informacij o nenavadnem pojavu, ko se na nekaterih fotografijah brez dognanega razloga pojavljajo svetlobni krogi, katerih izvor je neznan in neugotovljiv.

Skozi daljše obdobje primerjanja in študija sta skupaj s prijatelji in sodelavci ugotovili, da te svetlobne krogle nosijo posebno energijo in sporočila. Vsaka svetlobna krogla je vidna manifestacija duhovnega bitja, ki izžareva sporočilo ali energijo ali pa oboje. Slike tako ohranjajo svetlobo angelskih bitij, ta pa vsebujejo duhovne informacije in znanje.

Kdo je Čandra?
Bom začela s pripovedjo o Luni, saj Čandra (ali tudi Soma) je njeno vedsko ime v jeziku sanskrt.

Luna je eden izmed nebesnih teles, ki so ga navadni smrtniki od vekov oboževali, v prepričanju da je sama bit Lune povezana z nekimi vrhovnimi rajskimi dušami ali božanstvi samimi. Luna je bila del številnih svetih obredov, kjer so pri čaščenju Lune izražali hvaležnost tudi drugim vrhovnim dušam ali duhu.
Verjeli so, da Luna širi mirnost in mir nad Zemljo, kot tudi, da je izraz čiste ljubezni, tudi v spiritualnih vizijah. Je simbol za rast, rodovitnost, zelo potrebno vlago, plodnost, materinstvo, nežnost, belino, mehkobo, božansko mater. V zgodbah jo je Lord Šiva nosil kot okras na glavi, katerega čistost in resnica sta povečevali te kvalitete v njemu.

Kaj je osnova ali kaj so viri miru? Ko se tako vprašamo, morda pomislimo na dva principa, omenjana v teozofski literaturi. Prvi princip je osnova teozofskih učenj. Pomeni temeljno enost, enotnost notranje narave vseh bitij in stvari. To enost pa različno imenujemo: Bog ali Absolutno, Vzrok bivanja ali Eno Življenje. Je hkrati univerzalna ljubezen, neskončna radost, prava modrost in popoln mir.

Ta notranja enost, ki je popoln mir, je vir zunanjega, nepopolnega miru, ki ga poznamo kot mir uma, kadar nas ne mučijo strah in skrbi, ali kot mir na svetu, kadar ni sovraštva in oboroženega spopada.

V delih klasičnih in sodobnih avtorjev, ki obravnavajo Misterije v različnih deželah, najdemo zelo imenitne in shrljive slike o nizu iniciacijskih preizkušenj, skozi katere mora kandidat. V vseh teh virih, ki si jih lahko zamišlja človeški um, se poudarja skrivnost in pomembnost obreda. Vendar pa v starejši sanskrtski literaturi ne najdemo ničesar o teh inciacijskih obredih, kakor tudi ničesar o templjih, pa čeprav so tu pa tam opisane stanovanjske hiše.

Zdi se, da je vsaj v Indiji gradnja veličastnih templjev postala običaj v kasnejšem času. Velika žrtvovanja, o katerih beremo, so se odvijala na krajih, ki so bili posebej izbrani za ta namen in uporabljeni le enkrat. In iniciacije - kajti v tistih starih časih so obstajale iniciacije, tedanji adepti pa ostajajo velikani celo v vrstah njihovega lastnega bratstva - so se odvijale pod nekim drevesom, na vrhu gore ali v neki koči.

V tem svetu ima vse svoje nasprotje: nasprotni pol ljubezni je sovraštvo, miru vojna, svetloba je nasprotje teme, lepo grdega in harmonija nasprotje disharmoniji.

Vsako dejanje izzove protidejanje, pa če je namen dober ali slab, protidejanje se v načelu zoperstavi dejanju. Zahvaljujoč temu delovanju narave se pred človekom pojavljajo vedno novi vidiki. Zgodovina se ponavlja, končni cil pa ni nikoli dosežen. Če se nam nekoč nekaj zdi v dosegu roke, se nato izkaže fata morgana in se pred očmi razočaranega prizadevnega posameznika, razblini v nič.

Na videz nesmiselna vprašanja
Predstave o svetu in sebi, ki jih imamo za veljavne, so del tradicionalne podobe o svetu, sprejete brez pomislekov ter dvoma o njihovi verodostojnosti. Te predstave slonijo na najbolj temeljnih prepričanjih inarhetipih, ki so korenine naše »miselne stavbe«. A nova spoznanja o naravi stvarnosti so prav ta prepričanja izpostavila resnemu dvomu. Trdnost starih konceptov preverimo s povsem preprostimi vprašanji.

Ta vprašanja se sprva zdijo nesmiselna, a le zato, ker se nam odgovori nanje zdijo sami po sebi umevni. Zato pač, ker naj bi jih preverili že mnogi pred nami. A to je pomota. Teh odgovorov skoraj nihče ne preverja, ker sledi enaki logiki – da so že preverjeni. A prav zato – kako naj vemo, da so v skladu z resnico?

Kakšno je novo znanje?
Vsak od nas globoko v sebi čuti in se vse jasneje zaveda, da je to, kar vemo o sebi, mnogo manj od tistega, kar nam je mogoče o sebi dognati. Ni druge poti kot širjenje in plemenitenje zaznave ter razumevanja – to velja tako za zunanji kot za notranji svet.Ko se lotite raziskovanja sebe, osupnete ob spoznanju, kako revna je sedanja podoba o vas samih. Spoznate, da ste mnogo več, kot ste si znali predstavljati.

A kako bi to vedeli – vzgajali so nas tako, da bi nas čim bolj obvarovali pred tem spoznanjem. Doslej so umetno zadrževali naš duhovni razvoj, kajti z duhovno neprebujenim, s snovnostjo zaslepljenim in zaradi neznanja zelo prestrašenim človekom je zelo lahko manipulirati. Prav zato nam tako znanost kot religije, šolstvo in mediji prave informacije prikrivajo in otežujejo dostop do njih. A čas bo spremenil tudi to. Ta zgodba se zdaj, na začetku vodnarjeve dobe, končuje.

Narobe svet
Kdor ne ve, kaj ga je pripeljalo v zagato, tudi ne more vedeti, kako se rešiti iz nje. Kdor ne pozna napak, jih ne more popraviti.

Nad sedanjo civilizacijo se resnično velja zamisliti, kajti sloni na napačnih temeljih. Dobro deluje le, če so ljudje bolni in nesrečni, saj to prinaša delo prestrašenim ljudem, ki verjamejo, da se svet ne more izkopati iz pomanjkanja. Sedanji človek je prikrajšan za pravo znanje, zato skoraj ničesar ne zna narediti prav. Ne zna prav dihati, saj se ne zaveda pomena prane, obenem pa se izgublja v strahovih, ki dušijo dih. Ne zna se zdravo prehranjevati - uživa hrano, ki zmanjšuje njegove intelektualne sposobnosti in ruši njegovo zdravje.

Očitno je prva znanilka pomladnega razsvetljenja v tem, da pričenjamo prepoznavati omejitve v delovanju našega uma.

Na žalost pa se le redkim posameznikom vrata v pomladni raj odprejo takoj in na stežaj.
Večina nas je očitno te milosti deležna bolj po kapljicah in nas soj rajske svetlobe občasno doseže edino skozi luknjico ključavnice na rajskih vratih. Takrat nas prežamejo občutki blaženosti, spokojnosti, miru, radosti in neskončne svobode. Prav začutiš lahko, da za vrati zavedanje postane samostojno bitje. Bitje, ki je neodvisno od delovanja naše podzavesti.

Težko je verjeti, pa vendar trditev ni brez podlage: človeštvo se je znašlo v podobnem položaju kot v srednjem veku, ko je ob splošnem prepričanju, da je Zemlja ravna plošča, pričelo prodirati spoznanje, da je krogla.

Prav to spoznanje je sprožilo obsežen miselni preskok in pozornost človeštva, ki je bila dotlej usmerjeno pretežno na verske teme, se je preusmerila na kraljestvo materialnega sveta. Pred podobnim korakom stojimo tudi danes, ko se s prevladujočo materialistično miselnostjo odpiramo spoznanju, da smo predvsem zavestna bitja, in začenjamo gledati celostno.

Na nezgodni oddelek so pripeljali triletno deklico, njeno mater, policista, pričo in voznika avtomobila. Očitno se je deklica igrala na cesti, ko jo je voznik povozil. Voznik je čutil, kako so kolesa zapeljala čez deklico in je bil čisto iz sebe. Vsi štirje odrasli so videli nesrečo. Zdravnik je pregledal deklico in z njo ni bilo nič narobe. Trije rentgenski posnetki so pokazali, da je vse v redu, le deklica ni bila pri zavesti.

Ko se je postopoma ponovno zavedala, je pogledala svojo mamo in vprašala: "Kje je moški v dolgem belem plašču?" Zdravnik je stopil naprej, deklica pa je dejala: "Ne, moški v dolgem belem plašču, ki me je pobral, ko so kolesa avtomobila zapeljala čez mene."

To je ena številnih življenjskih zgodb, v katerih se v času neposredne nevarnosti pojavi neznana oseba, ki pomaga, pogosto ne da bi spregovorila, in nato izgine. Ljudje jih imenujejo angeli.

Trpljenje prav zares ni potrebno,
predvsem, če človek zna biti ponižen sam pred sabo.
Bog je predvsem tista nesebična ljubezen,
ki je še najbolj podobna ljubezni matere do otroka,
mi ljudje pa smo tisti,
ki se v sebi od te ljubezni oddaljujemo,
ali približujemo.
To življenje nam je vsem šola,
tistega, kar se pa kdorkoli mora naučiti,
pa v srcu vsak še predobro ve kaj je to.
Vsako trpljenje nas poniža,
to pa naredi v srcu prostor za tisto ljubezen,
zaradi katere smo tu.
Na tem planetu smo vsi samo turisti,
naši spominki so naša izkustva.
In ta izkustva, kakršnakoli že so so tista,
ki jih bomo odnesli s sabo v onostranstvo.
Zato trudimo se v življenju dajati in sprejemati
čimveč ljubezni, kajti čas,
ki nam je tu namenjen je zelo kratek.

Stoyan Svet