V življenju je ena sama resnična brezpogojna ljubezen do moškega ali ženske, ki si jo je duša že pred inkarnacijo izbrala za izkušanje in izražanje. Osebnost lahko to znamenje prepozna in sledi izbiri duše ter zaživi ljubezen do izbranca ali izbranke srca za to življenje ali celo več življenj, ali pa tudi ne.

Ko srce začuti ljubezen, pa razumu in osebnosti dopustimo, da zapreta njen prost pretok, smo izbrali pekel. Trpimo in ne vemo, kaj bi, kako bi, če bi... Lahko minejo leta in desetletja, pa nikoli ne izrazimo ljubezni, ki jo čuti srce. In hkrati lahko trpi srce človeka, ki ga ljubimo. Zato, ker čaka te besede od nas, obenem pa jih sam ne upa izraziti. Hodiva drug mimo drugega in sanjava drug o drugem. Tako se postarava, morda celo vsak s svojim partnerjem, in v to zvezo vnašava nesrečne energije. Samo zaradi dveh nikoli izrečenih besed: »Ljubim te.«

Brezpogojno je brezpogojno

Če ljubezen izvira iz globin našega srca in bitja, je brezpogojna. Brezpogojna ljubezen se ne sprašuje, kaj bo dobila v zameno, koliko, kdaj in na kakšen način, temveč samo je. In se tudi izraža, kajti ljubezen je močnejša kot strah in zmore vse.

Lahko pa izražanje ljubezni pogojim. Vendar to nisem Jaz, temveč govori moja osebnost: »Ljubim te, toda želim živeti s tabo. Bilo bi lepo, če bi to in to spremenila pri sebi...«. In teh če, ko in če bi... ni nikoli konec. Ko pričnemo tako trgovati z ljubeznijo, lahko kar pozabimo nanjo. To ni brezpogojna ljubezen, temveč pogojna in pogojena. Je trgovina in daj-dam. Kolikor si mi pripravljen dati, toliko boš od mene dobil. Ko pričnemo preračunavati, ali bi ljubili ali ne, zapremo srce. Trpi lahko samo zaprto srce. Tako sanjarimo o ljubezni, namesto, da bi jo živeli. Ker je strah izreči in živeti ljubezen premočan.

Koliko zmoremo biti brezpogojna ljubezen do moškega ali ženske? Ljubezen, v katero je srce pristalo že davno, preden sem se rodila kot Micka in on kot France. Ko srce prepozna to ljubezen, ko jo začuti, ko prepozna znamenje, za katerega sva se dogovorila že pred najinim fizičnim srečanjem, tedaj lahko in mora zagoreti v tej edini pravi in resnični ljubezni tega življenja. Ko jo najdemo in prepoznamo, pa se je lahko zbojimo, še posebej, če nam ljubezen ne more biti vrnjena v vseh njenih dimenzijah in skozi vse načine izražanja.

Samo ena je brezpogojna ljubezen v življenju

Resnično brezpogojno ljubezen za izkušnjo med moškim in žensko si v vsakem življenju izberemo eno samo, če sploh izberemo to izkušnjo. Če se človek dovolj zaveda samega sebe, potem to dušo tudi prepoznamo. Ko jo najdemo, odpadejo vsa iskanja. Odločiti pa se moramo, ali bomo to tudi živeli, izražali. Bomo izrazili prepoznanje srca, ne glede na to, da je izbranec našega srca morda že oddan, ali pa smo sami že v neki bolj ali manj srečni zvezi?

V resnici ne morem imeti izpolnjujoče zveze z nikomer, ki ni izbranec srca, z nikomer, s katerim se že pred rojstvom nisem dogovorila, da se bova srečala in skupaj šla skozi izkušnjo brezpogojne ljubezni, ne glede na to, kaj se eden in drugi v tej izkušnji še morava spomniti, prepoznati, ozavestiti.

Najtežja preizkušnja za osebnost

Morda je bil dogovor celo tak, da si nisva oba izbrala drug drugega kot brezpogojno ljubezen tega življenja, temveč se ti učiš brezpogojne ljubezni do mene, ki že imam dogovor z drugo dušo. To je izbira duš, katerih osebnosti večino življenj niso zmogle živeti in izražati brezpogojne ljubezni. Zato si v novem življenju taka duša pripravi pogoje, da bo brezpogojno ljubila in izražala ljubezen v najtežji situaciji, ki si jo lahko izbere – ko je človek, ki ga brezpogojno ljubim, izbral izkušnjo brezpogojne ljubezni v drugi duši.

To so najtežje preizkušnje za osebnost, ki si jih duša lahko izbere in hkrati največja priložnost za rast. Da bi končno zmogla živeti in izražati brezpogojno ljubezen. Brez strahov, pričakovanj in pogojev. Ko se v tej preizkušnji naučimo brezpogojno ljubiti, ljubezen izražati in ne dovoliti, da bi karkoli oviralo njen prost pretok, tedaj smo Bog-Boginja tudi v telesu.

Vztrajanje v zvezah brez ljubezni

Koliko parov živi skupaj iz brezpogojne ljubezni, koliko pa zato, ker so bili nekoč zaljubljeni, ker so po strastni noči ostale posledice v obliki prihajajočega novega človeškega bitja, ker…? Zato, ker ga ali jo je strah spremeniti življenje, morda biti in ostati sam.

Kaj je lahko še bolj dušo ubijajoče kot odnos brez ljubezni, v katerem prevladujejo nesrečne energije? Koliko parov vztraja v teh energijah! Niti ne pomislijo, da bi se razšli, samo zato, ker se jim to zdi manj strašen pekel, kot pa ostati sam. Zakaj strah biti sam? Ker vso praznino, neizpolnjenost srca in zidove, ki jih zidamo okoli njega, nesemo s sabo, kamorkoli gremo. Če bi ostali sami, potem bi se lahko srečali s sabo. Kaj strašnejšega! Srečati sebe in prepoznati, da niso drugi »krivi«, temveč sam izbiram vse, kar iz dneva v dan doživljam.

Zakaj trpinčiva drug drugega, saj nisva privezana z nobenimi vezmi, razen tistimi, katere sva sama izbrala? Zakaj vztrajava v odnosu, namesto, da bi si dala svobodo? Iz strahu pred neznanim, pa čeprav je neznano lahko neskončnokrat bolj veličastno in takoj za prvim ovinkom. Dokler se oklepamo in smo vezani na stare, preživete in neizpolnjujoče odnose, se novo ne more razodeti. Tako je lahko ljubezen našega življenja pred našimi očmi, pa je ne prepoznamo, ker nanjo nismo pripravljeni.

Brezpogojna ljubezen ne izbira

Ko pa slišim srce in ljubim moškega ali žensko brezpogojno, ga ali jo ljubim točno takega ali tako, kot je. Lahko živi z alkoholikom, ima otroka ali je veliko starejša. Lahko je srečno poročena in zame še slišati noče. Ali pa karkoli drugega. In on prav tako. Lahko je ženskar, deloholik, karkoli, kar moji osebnosti ni všeč. Ko ljubim, ne izbira osebnost. Vse našteto moti le osebnost. V ljubezni pa vodi in izbira srce in nedoumljiva so osebnosti njegova pota.

»Kako naj jo ljubim, če je srečno poročena?« se sprašuje osebnost, kajti hoče jo imeti v vseh dimenzijah. Ni dovolj ljubeč stisk njene roke, objem in pogled, ko mi pove, da me ljubi, vendar ne kot moškega. Zato pri drugih ženskah iščem tisto, česar pri njej ne morem dobiti. Ne morem sprejeti tega, da ne moreva živeti skupaj ali česarkoli drugega, kar je ena ali več dimenzij, skozi katere mi ona ali on ne more vračati brezpogojne ljubezni.


Konec iskanja, čas zaživeti

Ker osebnost ne more dobiti vsega, raje zavrže tisto, kar je duša našla, in kar je pravzaprav že vse – brezpogojno ljubezen samo. Srce dobro ve, da je iskanja konec, da je prišlo do konca poti in našlo zaklad na koncu mavrice. Osebnost pa se upira, ker še ne bi odložila pogojevanja.

Srce zmore še kaj več, kot pa dati vse, kar ima. In srce ob tem nič ne izgubi. Kaj pa bi izgubila osebnost? Vse nesrečne energije, ki so tako domače in me spremljajo celo življenje ali pa celo več življenj. V nekem trenutku se mora osebnost odločiti: ali zaživi resnico srca, ali pa še naprej išče tisto, kar je že našla, pa ne more sprejeti brezpogojno.

Izbira je vedno moja. Ko zmorem dovolj srčnosti, da ne pogojujem več brezpogojne ljubezni, temveč pustim, da teče brez kakršnihkoli ovir, nastopi svoboda srca. Samo sem, ljubim in dajem. Sedaj jo lahko ljubim brezpogojno in jo sprejemam tako, kakršna je. Ne razmišljam, kako mi bo ljubezen vračala, temveč samo sem in ljubim.

Raj skozi izražanje ljubezni

Ko sta moški in ženska sposobna živeti resnico edine brezpogojne ljubezni, tedaj ljubezen ni več trgovina, niti je ne zamenjujemo več s prijateljstvom, razumevanjem, zaupanjem, skupnimi interesi, spolnostjo… Vse to so lahko delčki izražanja ljubezni, ne pa ljubezen sama. Kajti vse to lahko doživljamo tudi z drugimi ljudmi, samo z izbrancem ali izbranko srca pa resnično izpolnjujočo ljubezen, ki te dvigne v višave duha, ki vse to poveže in nadgradi, izpolni in dopolni.

Eden največjih blagoslovov v življenju je prepoznati to ljubezen, kajti od tu naprej je mogoč čudež življenja, ki se lahko dogodi, ko si dovolim ljubezen tudi živeti in izražati. Saj je tako preprosto. Ko prepoznam zavedanje srca, se odločim, obiščem, pokličem in izrečem čudežni besedici: »Ljubim te.« To sem dolžna sebi. To je zaveza v duši in ko jo osebnost prepozna, izrazi in zaživi, je to korak k samouresničitvi. Ne glede na to, kako bo ljubljeni človek na to odreagiral, ne glede na to, kako bodo to sprejeli ljudje…

In to potem tudi živim. Če je možno, pogledam v oči, objamem in povem brez besed. Vendar uporabljam tudi besede, saj mora biti izrečeno in izraženo, če hoče živeti. Ne pogojujem, nikoli in nikjer, temveč ljubezen živim, izražam in dajem v vsakem trenutku dneva. Preprosto sem ljubezen.

***

Članek je bil objavljen v reviji Karmaplus (št. 75), prirejen pa je po moji knjigi Brezpogojna ljubezen.

Želim vam veličastno izkušnjo brezpogojne ljubezni do moškega ali ženske, ki jo je izbrala vaša duša za to življenje in moč zavedanja, da jo prepoznate in zaživite.

Anita Škof