»Iz spanja se vsak dan prebudi nešteto ljudi, vendar se jih le malo prebudi zato, ker bi jih zdramili že prebujeni ljudje. Tukaj morajo posredovati drugačne sile. To so sile, ki jih sanjavi človek ustvari sam in se kažejo obliki raznih katastrof, kot so vojne, bolezni in neuspehi vseh vrst.«
Povzetek iz knjige Martina Kojca »Razsvetljeni človek«.
Misli, ki se pojavljajo v naši zavesti se lahko izluščijo iz naše podzavesti ali pa pritekajo iz nadzavesti.
Iz nadzavesti prihajajo razsvetljene misli. Pravimo jim lahko tudi misli prebujenja.
Naše zavestno doživljanje resničnosti je odvisno od tega, od kod pritekajo misli.
Tukaj ne mislimo na »lepe« ali »grde« misli. Nadzavestne misli presegajo take naše sodbe. Za našo pamet imajo čisto novo globino, drugačno in svežo energijo. Kot mali potoček kristalno čiste vode počasi pritekajo in se zlivajo v blaten tok podzavestnih misli. Počasi ta osvežitev spreminja našo zavest.
Naše življenje v večini še določajo misli, ki jih generira naša podzavest. To so misli, ki sprožajo vse tegobe človeštva, kot jih opisuje avtor v uvodu članka.
Prebujenje pa pomeni, da se »odpre« transcendentni kanal po katerem pričnejo pritekati nove vsebine.
Kdaj, kako in zakaj naš um dozori za te transcendentne sile ostaja skrivnost. V splošnem sicer velja ideja, da je to posledica našega izkustvenega doživljanja. Da se zgodi, ko si naberemo zvrhan koš izkušenj, oziroma smo ozavestili obilico trpljenja, ki izhaja iz našega prepoznavanja nasprotij. Nekateri pravijo da se zgodi, ko smo ure in ure presedeli v meditativnem stanju, obiskali nešteto delavnic, ter sledili kakšnemu duhovnemu učitelju. Skratka zgodilo naj bi se potem, ko smo dovolj dolgo iskali in trpeli.
Osebno menim da je to še eno kratkovidno in ošabno prepričanje naše pameti. Enkrat si bomo morali priznati, da so zakoni duhovne narave preveč kompleksni, da bi jih lahko dojeli. Vse skupaj je posledica delovanja zelo primarnih duhovnih sil. Z našo pametjo pa lahko operiramo v zelo ozkem smislu zakonov materialne narave.
Na duhovne sile, ki obvladujejo kozmos, z našo pametjo ne moramo vplivati. Tem silam se lahko edino prepustimo. Vse duhovne tehnike, ki smo si jih izmislili, da bi se izkopali iz podzavestnega delovanja našega uma, so samo tolažilne zgodbe, ki pa so same po sebi mešanica domišljavosti in trpljenja. Tako da se tolažimo z lastno domišljavostjo in trpljenjem.
Duhovne sile bodo pač mimo naše svobodne volje poskrbele za nas. Zato naš »trud« nima nobenega smisla. Dokler se naš um ne bo odprl za transcendentne sile, bo naše doživljanje resničnosti in svet okoli nas odsev naše podzavesti. Edino duhovne sile, ki se jih preko misli dotikamo v nadzavesti imajo to moč in svežino, da lahko spreminjajo našo zavest in posledično svet.
Kaj končno lahko naredi peška v jabolku, da bi seme postala? Lahko jo doseže ta milost, da jo poje in iztrebi lačni kos. Spet druga pa bo morala počakati da jabolko odpade in zgnije. Za vse pa poskrbijo dosledne duhovne sile in nobeno jabolko ne ostane na drevesu.
Tudi vse to napisano so zopet samo misli, ki pritekajo. Če je kaj zlata v njih, je sigurno pomešano z bakrom podzavesti. Da ni čisto zlato se vidi že v težnji po ustvarjanju zgodbe. Morda zato pravijo, da je molk zlato.
»Iz spanja se vsak dan prebudi nešteto ljudi, vendar se jih le malo prebudi zato, ker bi jih zdramili že prebujeni ljudje. Tukaj morajo posredovati drugačne sile. To so sile, ki jih sanjavi človek ustvari sam in se kažejo obliki raznih katastrof, kot so vojne, bolezni in neuspehi vseh vrst.« 
