Narobe svet
Kdor ne ve, kaj ga je pripeljalo v zagato, tudi ne more vedeti, kako se rešiti iz nje. Kdor ne pozna napak, jih ne more popraviti.

Nad sedanjo civilizacijo se resnično velja zamisliti, kajti sloni na napačnih temeljih. Dobro deluje le, če so ljudje bolni in nesrečni, saj to prinaša delo prestrašenim ljudem, ki verjamejo, da se svet ne more izkopati iz pomanjkanja. Sedanji človek je prikrajšan za pravo znanje, zato skoraj ničesar ne zna narediti prav. Ne zna prav dihati, saj se ne zaveda pomena prane, obenem pa se izgublja v strahovih, ki dušijo dih. Ne zna se zdravo prehranjevati - uživa hrano, ki zmanjšuje njegove intelektualne sposobnosti in ruši njegovo zdravje.

Ne zna ljubiti sočloveka, saj v njem vidi nasprotnika in rivala. Ne zna uživati v spolnosti, ker jo reducira na doseganje orgazma. Ne zna se zdraviti - zdravje kupuje pri zdravnikih, ki odpravljajo le simptome in se ne menijo za vzroke obolevanja. Zaman išče srečo, ki jo zamenjuje z zadovoljstvom ob materialnih slepilih in si prizadeva zagotoviti varnost tako, da duši življenje. Ne zna niti dobro iztrebljati, ker se ne zaveda, da v sedečem položaju obremenjuje črevesje in ovira naraven proces...

Sedanji človek dovoljuje, da njegove otroke spreminjajo v otopele povprečneže, kajti v šolah se ne menijo za otrokove talente in darove temveč ga preobremenjujejo z nekoristnimi informacijami, ne da bi ga učili o življenju, ustvarjalnosti in ljubezni. Pičle duhovne vzgoje je deležen pri verskem pouku, ki pa duhovno znanje začinja s strahom pred Bogom in doktrinami, ki niso primerne današnjemu času.

Sedanji človek je ujetnik prefinjenega suženjstva. Pustil se je premamiti blišču denarja, ki je usmeril pozornost v zunanji svet, utrdil prepričanje o pomanjkanju in vzpodbudil pohlep. Na osebni in družbeni ravni smo nasedli zapeljivim ponudbam bančnikov ter si naložili finančne obveznosti, ki v ekonomske sužnje ne spreminjajo le nas temveč tudi naše potomce. Ker smo se pustil premamiti potrošniški miselnosti, postajamo vse večji sužnja dela in prodajamo svojo svobodo za mikavne potrošniške dobrine, ki nas puščajo vse bolj prazne. Ker je denar oziroma kapital kot prevladujoča vrednota preprosto pregazil etiko in moralo, smo skoraj uničili naravno okolje ter se znašli v skoraj brezizhodnem položaju. A talectakšne politike nista le narava in okolje, talec smo mi sami, ki smo neločljiv del narave. Kar uničuje naravo, uničuje nas.

Še vedno številni verjamejo medijem, ki so v rokah medijskih lobijev, in politikom, ki jih skrbi le njihova kariera, ter nasedajo pobudam, zaradi katerih smo vedno znova opeharjeni. Zaupamo mehanizmom demokracije, ker ne vemo, da je demokracija v kapitalizmu farsa, za katero se skriva diktatura denarja. Verjamemo v zaigrani terorizem, uprizorjen z namenom vcepljanjem vse večjega strahu, da bi vse ubogljivejši in pasivnejši človek pristal na zmanjševanje osebnih svoboščin.

Ali se ob opazovanju uničene narave, zastrupljenega zraka, vode in zemlje zavedamo, da so ta popačenja zunanje harmonije odslikava popačenosti v naši notranjosti? Bolj kot kdaj koli je človek danes odtrgan od svojih korenin in zasužnjen z življenjskim tempom, ki uničuje njegovo dušo. Želi pobegniti uničujočemu vrtincu, ki ga vse bolj srka vase, želi si srečnejšega življenja, ki ga zaman išče zunaj. A kje naj poišče oporo za nov korak?

Vse omenjeno seveda vemo, a ker smo takšnim okoliščinam izpostavljeni že dolgo, smo ob njih že otopeli. A razmere se vse bolj zaostrujejo. Vse več se nas že zaveda, za kaj gre, a večino bo še potrebno prebuditi. Speče, ki se nezavedni vrtijo v ustaljenih programih kot programirani avtomati, moramo prebuditi in opozoriti, da je čas, da se zavejo svoje božanske narave in zopet postanejo čudovita, ustvarjalna bitja. Bolj kot kdajkoli potrebujemo streznitev in zavedanje, v kakšnem položaju smo se znašli.

Ali smo na vse opisano pristali zavedno? Odgovor je - da. Razlog? Premalo zavedanja, premalo znanja. Toda vsega skupaj ne velja jemati tragično, pač pa kot dragoceno kozmično šolo, ki nam omogoča napredovanje na višjo raven bivanja. Kako bi se sicer dokopali do potrebnega znanja?

Preprost opis sedanjega položaja bi bil, da smo postali ujetniki uma in materialne ravni. Um je zrasel čez vse mejein se iz koristnega sluge prelevil v tirana. Obenem je v svojem razvoju zaostal, ker se je ujel v zanko, iz katere ne najde poti. Miselni oklep, ki smo si ga nadeli sami, poka po vseh šivih. Iz zagate se lahko izmotamo le tako, da razbijemo goro ustaljenih konceptov, vzorcev in metod – vsi so dediščina preteklih pogledov in snovne omejenosti in ne lastnih izkustev ter resnice, kakršna se nam odkriva sedaj.

Doslej smo naš svet gradili zunaj, na povsem napačnih predstavah o svetu in sebi. Potrebno ga je pričeti graditi znotraj. Treba je napraviti premik od objektov k subjektu - opazovalcu. Ni najpomembnejši zunanji svet. Pomembnejši je tisti, ki ga opazuje, doživlja in deluje v njem. Napočil je čas preobrazbe, narava nam z močnimi krči to sporoča že nekaj časa.

Zoran Železnikar

SE NADALJUJE

Vir: www.prisluhni.si