Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Obveznosti-Skrbi-Motivacijska-Misel-Zivl

Motivacijske misli za življenje petek, 7. oktober 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: mateja kunc Hitite počasi! »Moje življenje je tako naporno. Eno samo hitenje, stalne skrbi, vedno nove obremenitve in obveznosti…. Počutim se ujeto v rutini, ki je ne maram in pod pritiski, ki jih težko prenašam. Nikakor ne najdem časa zase, za tisto, kar bi rada počela. Že v nedeljo popoldan me boli glava zaradi vsega, kar me čaka naslednji teden - le upam lahko, da bo hitro minil. Ko pride sobota, pa spet ista pesem, ker me počaka cel kup opravkov, za katere med tednom nimam časa. Dokler sta bila otroka še manjša, sem vsaj vedela, zakaj se mi kar naprej mudi. Zdaj sta odrasla, jaz pa še vedno ves čas nekam hitim. Zadnji dve leti sem bila povprečno v službi po več kot 10 ur na dan, ker smo imeli pomemben razvojni projekt. Ko smo ga spomladi oddali in sem upala, da si bom končno lahko oddahnila, je zbolela mama. Da sem jo lahko obiskovala in ji stala ob strani, sem odpovedala že rezerviran dopust in tako že tretje leto zapored ostala brez. Ko je prišla iz bolnice, se nam je v stanovanju pokvaril vodovodni ventil. Imeli smo poplavo in precej škode. Pa je bilo spet vse na meni. Stalno me nekaj skrbi, počutim se kot magnet za vse probleme tega sveta. Poletje je mimo, jaz pa sem še bolj utrujena kot spomladi. Čutim, da nujno potrebujem počitek, ampak ne vem, kako naj si ga privoščim. Vedno je še nekaj, kar moram prej narediti: govorim si, samo še tole, potem bom pa končno zadihala in bo bolje…pa nikoli ni. Kaj je z mano narobe, da se ne morem skopati ven iz tega ubijajočega tempa?« To je eno od številnih pisem, ki jih dobivam od razočaranih, naveličanih, utrujenih in izčrpanih ljudi, izgubljenih v delu, z občutkom kroničnega pomanjkanja časa. Opisujejo, kako se trudijo; koliko energije in napora vlagajo; kako se odrekajo in žrtvujejo; da si ne zatiskajo oči, so odgovorni, razmišljajo o problemih, delajo do meja svojih zmožnosti – težavam pa kljub temu ni videti konca. Po nekem čudnem spletu dogodkov se vedno znova znajdejo sredi napornih, težavnih, zahtevnih situacij. Kot bi življenje preizkušalo meje njihove zdržljivosti… Življenje ne preizkuša meje naše zdržljivosti. Ima pa svoje zakonitosti, po katerih se odvija. Zaradi teh zakonitosti moramo najprej pri sebi spremeniti odnos do svojega časa, sebe in življenja, šele potem lahko pričakujemo, da se bodo spremenile okoliščine. Z drugimi besedami: dela in obveznosti nam ne more zmanjkati, dokler nase gledamo kot na čez vse meje obremenjeno in zaposleno osebo, ki nima časa za nič drugega kot za delo. Takšen pogled nase je slepa ulica, iz katere lahko pridemo samo, če se najprej ustavimo, potem pa obrnemo smer. Ko se naučimo brez slabe vesti ustaviti takrat, ko je to videti najbolj nemogoče, smo na pravi poti. Kaj storiti? Dati odpoved v službi? Črtati vse, kar zahteva od nas določen vložek energije in vztrajnosti? Odreči svojo pomoč vsem, ki so jo bili doslej deležni? Se slepiti, da nas ne čaka kup dela in da nimamo odgovornosti? Ne, ker bi se ob tem dostikrat počutili še slabše. Realnosti ne moremo zanikati - tukaj je in nanjo se bomo morali odzvati. Vendar je od našega odziva nanjo odvisno, kakšne posledice bo imela za naš jutri. Tudi če si še ne moremo predstavljati, da bi prej končali v službi ali da bi lahko naredili prioritete glede obveznosti, je nekaj, kar lahko takoj storimo: nehamo razmišljati o delu, obremenjenosti, težavah, odgovornosti v tistih minutah ali urah, ko ni ničesar, kar bi konkretnega glede tega lahko storili. Drugače povedano: ne dovolite si skrbi še potem, ko ste že storili vse, kar je bilo za danes možno. Skrbi niso nič drugega kot misli, s katerimi ustvarjamo nekaj, česar nočemo. Življenje se namreč v enaki meri odziva na tisto, kar počnemo in tisto, o čemer razmišljamo. Ko nehamo svoje misli posvečati težavi tudi takrat, ko za njeno rešitev ne moremo nič storiti, smo za dokončno spremembo sicer res naredili šele prvi, ampak zelo pomemben korak. In kdaj je za prvi korak najboljši čas? Danes. Če se tudi vam zdi, da bi se z boljšim razumevanjem življenja lahko izognili razočaranjem, stiskam in neuspehom, vas toplo vabim, da se mi pridružite na Seminarju IzaQ: S prepričanji ustvarjamo življenje. Začeli bomo že ta mesec. Vse informacije najdete na http://www.izaq.si/seminar-izaq-s-prepri-anji-ustvarjamo-ivljenje.html Srečno. Mateja Kunc www.IzaQ.si Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog