Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090909124031410

Temeljna razdvojenost ponedeljek, 1. avgust 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Miran Zupančič V tem svetu ima vse svoje nasprotje: nasprotni pol ljubezni je sovraštvo, miru vojna, svetloba je nasprotje teme, lepo grdega in harmonija nasprotje disharmoniji. Vsako dejanje izzove protidejanje, pa če je namen dober ali slab, protidejanje se v načelu zoperstavi dejanju. Zahvaljujoč temu delovanju narave se pred človekom pojavljajo vedno novi vidiki. Zgodovina se ponavlja, končni cil pa ni nikoli dosežen. Če se nam nekoč nekaj zdi v dosegu roke, se nato izkaže fata morgana in se pred očmi razočaranega prizadevnega posameznika, razblini v nič. Da si s površnim sprejemanjem ali zavračanjem ne bi zaprli dostop do zakonitosti, o kateri svetovni duhovni nauk, jih je dobro, kar se da jasno osvetliti in si jih predočiti, da bi lahko prodrli do bistva. Zato nam je potrebno stanje popolnega in neprisiljenega notranjega miru in tišine. Našo človeško zavest je oblikovala dolga pot izkušenj med skrajnostma med dobrim in zlim. Naša umrljiva zavest se je razvijala s pomočjo izkušenj o svetlobi in temi, dobrem in zlem, strahu in pogumu, jezi in veselju. Kot človek torej razmišljamo v nasprotjih in zato doživljamo svetovne pojave kot nasprotujoče si. Preden smo "padli" iz duhovnega sveta, smo imeli zavest, s katero smo videli pojave in procese kot enost. Človek je lahko zaznal, da je vse v medsebojni povezavi. V božanskem duhovnem svetu ljubezen ni mešanica simpatije in antipatije, kot je to pri nas ljudeh te narave. Samoljubje in nesveto nimata mesta v čistem, božanskem svetu, ki ga je dal Bog ljudem na razpolago. Sedaj pa je naša zavest omejena. Človek presoja vse po zunanjih pojavih, katerih narave in ozadja niti ne poznamo. Vendar se mora človek soočiti na tak način, saj nima drugačne zavesti. Govori se veliko o dobrem, medtem pa ne poznamo zla, ki preži na nas v ozadju. Govori se o slabem, medtem ko nam pravi potek stvari uhaja. Naša umrljiva zavest je preveč omejena, da bi dojela enost in povezavo pojavov v nas samih in okrog nas. Ali z drugo besedo: človek vidi le nasprotje. Čuti in razmišlja v nasprotnih vrednotah. Vsako dejanje, vsaka misel, vsak občutek izzove odgovor in je že sam odgovor na prejšnja dejanja, misel ali izražen občutek. Nekatera odzivanja neposredno sledijo akciji in se jih da jasno zaznati, druga pa trajajo lahko mnoga leta, stoletja ali tisočletja. . Pogosto je zelo težko najti vzrok zanje. Vendar smo ljudje zaradi vseh teh dejanj člen verige dogodkov. Pogosto smo potegnjeni v vrtinec dejanj in odzivov, ki smo jih povzročili sami, a nanje v večini primerov ne moremo vplivati. Prepogosto nas potegnjejo za seboj. Na tej točki se seveda neizbežno v nas pojavi vprašanje: smo svobodni v svojem ravnanju? Vzrok tega bi lahko bil v omejeni zavesti. Večina ljudi se ne zaveda učinkov svojih dejanj in ravnanj, moči, ki jih te dejavnosti sproščajo. Vsak je namreč prepričan, da se na spontana dejanja odziva spontano. Se res? Npr. Nekdo je prašan ali nevprašan razloži svoje mnenje, včasih nekdo drug odgovori z "Da, to znaš dobro pojasniti, toda..." Ali" To tako ne gre, ker..."? V šoli pri pouku in v poslovnem svetu človeku vbijajo v glavo, naj misli analitično in naj bo kritičen. Vendar je tako zelo težko, da se drugemu ne bi bilo treba odzivati ali zagovarjati. Še predvsem tedaj, ko se naša osebnost - ego ojača ali se dvigne moč skupinskega ega, stojijo na poti drugi, ki jih je treba z odzvivanjem na njihova ravnanja premagati. So odzivi sploh kdaj neodvisni od ega? Smo ljudje svobodni v svojih dejanjih? Se ne vmeša vedno naš ego? Po duhovnem zakonu, da se vse obrne v svoje nasprotje, se bo tudi to, kar je začeto z najboljšimi nameni, kočno obrnilo v svoje nasprotje, v negativno. Politika in gospodarstvo nam to dokazujeta do najmanjše podrobnosti. Človek pač počne najboljše, kar zmore, da bi pomagal drugim, vendar pa postanejo običajno drugi tako odvisni od pomoči pomagačev, da ne morejo več pomagati sami sebi in se rešiti. Pričakovano sodelovanje poteka pogosto na stroške drugega. Zavest prvega živi od zavesti drugega. Kar je začeto v zemeljski ljubezni, se še kaj rado spremeni v sovraštvo. Včasih so nam govorili, da bi bilo dobro, če nebi ničesar vedeli, če npr. Ne bi vedeli, kaj vse povzročamo in kakšne posledice ima naše delovanje. Omejitev zavesti bi bila torej naša zaščita. Je temu res tako? Če bi se ljudje zavedli, kaj vse z dobrim namenom navkljub počnejo, potem noben razumen in dobronameren človek ne bi več tega počel ali celo tvegal, da bi svojim ljudem prizadel še več škode. Z duhovnega stališča pa omejitev zavesti ni nikakršna zaščita, ampak ovira. Omejitev prepričuje, da bi ljudje spoznali svojo pravo naravo in se naučili uvideti, da noben pojav na tem svetu ne traje večno in da na tem svetu ni popolnosti. Omejitev skrbi za to, da vidi človek stvarjenje skozi omejena, očala. Če bi ljudje videli drugega kot nezavedno orodje v duši brez vodstva, kot orodje, ki ravna brez uvida v vzroke in posledice, bi bolj pazili na svoje nasvete in sodbe. Človekova zavest se je naučila, da je s smrtjo konec konec življenja. Nato sledita "nebesa" ali "pekel" in s tem je za mnoge poskrbljeno. Toda pojavila se je še ena predstava, ki je zaradi paranormalnih pojavov zabrisala mejo med življenjem in smrtjo. Kaj prazaprav omejuje zavest? Določena neizkušenost, ki skrbi za to, da človek ne more videti skozi tančico. Naš ego- jaz se hrani s tem, da popušča klicu te narave. Tako nastanejo vzajemna učinkovanja. Ego prosi in sprejema, vendar pa je tudi naprošen in mora dajati. Tako se ego in smrtna narava medsebojno ohranjata. Le kako lahko mi ljudje odstranimo omejitve zavesti? Tako, da se zavestno predstavimo pred in v drugega, ki ga lahko imenujemo kot tovariš ali nesmrtno dušo, nosilca nesmrtnega življenja. V istem trenutku se naša človeška pot obrne. Borba in uveljavljenje bojujočega se ega nista več potrebna. Igra akcije in reakcije postane razpoznavna in njeni vplivi so lahko nevtralizirani. Ta nevtralizacija je možna z "ne- dejavnostjo", to pomeni, da ne ravnamo več iz ega. Njegova delovanja in dejavnosti opazujemo v lastnem življenju kot gledalci. To je premik življenjskega poudarka. Pozornost ni več usmerjena na naš smrtni ego, ampak na drugega- nesmrtnega v nas. Želja in pritisk ega se počasi zmanjšajo in tako se pojavi možnost prenove. Ključ spremembe leži v naši lastni zavesti. Po vseh izkušnjah mnogih inkarnacij( življenj) nastane v naši zavesti možnost ločevanja. To nam pomaga, da izbiramo. Kajti življenje ni mišljeno kot pot trpljenja, ampak kot proces inteligentnega ravnanja na poti notranje osvoboditve. Naše življenje v tej "dolini solz in trpljenja" smrtni materiji je sredstvo in namen, ki nas vodi v nesmrtno življenje. In kaj se nam zgodi, če ne doživimo duhovnega dotika, klica ali kakor koli že to imenujemo? Izkaže se torej, da mnoge izkušnje spreminjajo našo zavest, dokler nekoč ne razumemo sporočila o odrešitvi. Sprememba zavesti nas pelje tako do njene popolne prenove v duhu. Če ne bi prejela novega, prenavljajočega duhovnega dotika, bi ostala znotraj lastnih omejitev in se še bolj osredotočila na smrtno življenje, da bi v njem kočno preminila. Duhovna prenova, razsvetljenje je torej pogoj za novo zavedanje ali zavest. Vsak človek živi po merah svoje zavesti ali zavedanja. Naše stanje zavesti nam določa življenjsko stanje. Zavest navadnega smrtnika ustvarja smrtno bit, zavest večnega pa vodi v večno življenje. Lahko pogledamo teoretično znanje o novem, duhovnem življenju, vendar pa to znanje še ni zavestna izkušnja, še ni posedovanje nove zavesti. Še ne. Za to je treba dodati vero: vero, da novo duhovno življenje ni fantazijska tvorba, ampak prava resničnost. Tisti, ki ga takšna vera ojača, bo uvidel, da samo znanje ne zadošča. Zavest vsakega izmed nas se spreminja. Če gre vse dobro, vsak dan. Spreminja se tudi naše življenje, vsak dan. To se kaže npr. Če vplivajo na mišljenje, občutenje in ravnanje lepi ali žalostni dogodki in izkušnje. Vera pa, da notranje, gotovo vedenje, da novo duhovno življenje obstoja, nas kot magnet privlači na pot, ki vodi v duhovni svet. Vprašanje izvora našega obstoja je sočasno vprašanje po pravzroku vse biti, po Bogu. To so vprašanja, ki so tako stara kot človeštvo samo. Vprašanje o Bogu je vedno vznemirjalo srca ljudi. Vera v Boga je vedno spadala k človeku, kakor koli je že bila izražena. Da, vera v Boga je do dna duše človekovo življenje, lahko določa ter ga osmišlja. Če postane vera taka, "da lahko gore premika", da človeku moč, ki ga dvigne nad samega sebe in privede do njegovega pravega porekla. Začetek te poti leživ našem srcu. Če se torej zunanji človek umakne, umakne notranjemu duhovnemu človeku, nesmrtni duši, se bo iz duhovnega semena razodelo novo življenje. Zato se mora stari človek žrtvovati, predati se mora novemu, ki nastaja v nas samih. Prava vera se usmerja na ponovnovno vspostavitev duhovnega človeka. Kot sad take vere nastane čista zavest. Božanska resnica je zapisana v vsako človeško srce. Vse višje, vse božansko je treba iskati in tudi najti izključno v človeku. Točka dotika za višje je božansko seme, ki lahko postane v našem središču aktivno v vsakem bitju, obdarjenemu z zavestjo. Zaradi razvojnega načrta, ki je v nas vseh vtisnjen, lahko pride do klitja in razcveta v našem jedru. Kdor se poda na pot, mora ostati v ravnovesju s Lučjo, ki se ga dotika. Konstantno mora butu usmerjen nanjo. Religiozni občutki nam pri tem ne bodo pomagali. Tudi humanitarne misli nam ne pomagajo. Lhko sicer omilimo posledice neznanih vzrokov, ne moremo pa odstraniti vzrokov. Kvečjemu mimogrede posežemo v tok stvari, ne da bi prišli do odrešilnega rezultata. Humanost je prav zagotovo logični nasprotni pol vzroka nečloveškega trpljenja na zemlji. Ker ne pozamo pravega vzroka trpljenja, se s sredstvi tega sveta obrne proti posledicam in tako vzdržuje bedo sveta. Tudi okultni pristop ne prinese odrešitve. Intenzivne vaje in izkušnje na finejših področjih bivanja vodijo do še večjega ujetništva, tudi v deželi na oni strani. Finejša astralna področja pripadajo zemeljskemu telesu zemlje in prav gotovo ne tvorijo nebeškega kraljestva kristjanov kot ne nirvano budistov. Nič drugega niso kot področja, v katerih odseva svet, ki ga vidimo okoli sebe. Uporaba volje, da bi s pomočjo določenih vaj, oz metod, specifičnih meditacij, prikrivanj in spodbujanj določenih moči prišli do vedenja, ki je neizurjenemu človeku še skrito ne pripeljejo nikamor. Tančice, ki se jih na tak način razmakne, ne odpirajo poti v svobodo. Tako zaslepljeni lahko vstopimo vedno le na takoimenovano višje področje astralne vmesne sfere. V beganju med in bedo, revščino in bogastvom, porazom in zmago. Ljubeznijo in sovraštvom, nakljonjenostjo in zavistjo, simpatijo in antipatijo, v takem gibanju, ki lahko traja mnogo inkarnacij (življenj), je občasno kljub temu moč slišati glas Drugega v nas. Včasih je čisto slaboten, komaj zaznaven. Od trenutka pa, ko zazveni skozi naše osebne tegobe, poskrbi, da se odtegnemo tej zemeljski nestanovitnosti in se rodimo kot iskalec, ki išče nov izvor tega klica ali dotika. Kot reakcija na klic ali dotik lahko kot tak človek (kar tu mnogi iz lastne izkušnje vedo) tavamo od enega spoznanja do drugega in skoraj potonemo v današnjem obilju idej, ki povzročajo v našem lastnem osebnem življenju morje mistične in okultne in religiozne ponudbe. Tavanje, iskanje lahko traja mnogo inkarnacij. Človek vedno iznova išče, dokler ne spozna, da resnice ni v zaprašenih knjigah in porumenelih pergamentih, ne v molilnicah, ne pri gurujih in ne pri "vzvišenih" mojstrih, ampak je že od nekdaj skrita v našem lastnem srcu. Ali kot pravi mojster Eckehart:"Vsa vera in vse spoznanje rodita sadove šele s pomočjo dejanj". Vendar to niso dejanja "dobra dejanja", ki jih hoče človek, s katerim hoče kupiti večno blaženost, ampak ravnanje, ki izvira iz svete človeške osnove bistva. Kajti "človeka ne posvetijo dela, ampak BIT posveti človekova dela. Zato ne polagaj svoje odrešitve na ravnanje, ampak na bit če imaš prav ( pred Bogom), so tudi tvoja dela prava." Vse pravo delovanje se torej ne zgodi iz človeškega namena, ampak iz božanske osnove v duši "in brez vprašanj" "Tako deluje tudi Bog in plemeniti človek naj ravna tako." Božansko rojstvo na dnu človekove duše je velika zasnova mojstra Eckeharta, ki se kot rdeča nit vleče skozi pridige in spise. Ne utrudi se oznanjati jo v tisočih povezavah in vedno z novimi spisi. Dno duše je mesto, kjer lahko v človeku deluje Bog in kjer pride do tega notranjega rojstva. "Nekaj je v duši, kar je za Boga popolnoma sprejemljivo. Tega sem gotov, kot gotovo živim", pravi mojster Eckehart. V tem se strinja z vsemi modreci človeštva. Vsi kažejo na edino pot, na kateri lahko iščoči doseže resnično svobodo in enost v absolutnem. Komentarji (0) www.pozitivke.net