Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Mir-Princip-Enost-Enotnost-Absolutnost

Viri miru sreda, 3. avgust 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Kaj je osnova ali kaj so viri miru? Ko se tako vprašamo, morda pomislimo na dva principa, omenjana v teozofski literaturi. Prvi princip je osnova teozofskih učenj. Pomeni temeljno enost, enotnost notranje narave vseh bitij in stvari. To enost pa različno imenujemo: Bog ali Absolutno, Vzrok bivanja ali Eno Življenje. Je hkrati univerzalna ljubezen, neskončna radost, prava modrost in popoln mir. Ta notranja enost, ki je popoln mir, je vir zunanjega, nepopolnega miru, ki ga poznamo kot mir uma, kadar nas ne mučijo strah in skrbi, ali kot mir na svetu, kadar ni sovraštva in oboroženega spopada. Rekli smo “vir miru”, pravzaprav pa lahko rečemo, da je mir sam v tem smislu vir vsega! Seveda pa moramo uvideti, (1) da mir, kot ga poznamo, ni zgolj odsotnost vojne. Nasilje je tudi v civilnem življenju v deželah, za katere pravimo, da imajo mir ali da so nevtralne. (2) In da mir pač ni zgolj zunanji mir na fizični ravni, temveč je tudi mir na miselni in čustveni ravni. To nas pripelje do drugega principa v teozofski filozofiji, ki se nanaša na vir miru. Celotno gibanje življenja in evolucije je iz notranjega k zunanjemu. To pomeni, da je vse, kar se pojavi ali zgodi na zunanji, fizični ravni, že prej obstajalo na subtilnejših ravneh čustev in misli. V eni od Upanišad je rečeno, da je Samost hotela videti in so zato nastale oči, in ker je želela slišati, so nastala ušesa. Velike spremembe, velike iznajdbe so se najprej porajale v mislih in čustvih. Mozart je najprej zaslišal svoje simfonije v sebi, v brezčasnem trenutku, v enem tonu. Nato jih je moral prepisati na zunaj, v času, v notah. Dejanja, dobra in zla, se začnejo na miselni in na čustveni ravni. To spoznanje je tudi v ugotovitvi ZN, da se vojna začne v človeškem umu. Torej se mora v umu začeti tudi mir. Mir mora naravno privreti iz naše notranjosti, ni ga mogoče umetno vsiliti od zunaj; to bi bil mir le po imenu, navidezno, na zunaj. S tem je mogoče razložiti, zakaj nam ne uspe doseči miru. Imamo pogajanja, s katerimi naj bi prišli do miroljubne ureditve, in ljudje verjamejo, da delajo za mir; ker pa so agresivni, ravnajo agresivno. (Teozofi, seveda, ne! Sem pa poznala nekega člana Teozofskega društva, ki je bil bojevit pacifist!) Ko govorimo o miru in harmoniji, naj naši premisleki potekajo v miru in harmoniji, četudi se v podrobnostih ne strinjamo. Vedno smo si namreč lahko enotni, da se razlikujemo in da smo “skupaj različno”. Nekdo je nekoč predlagal, naj bi se združile številne organizacije, ki delajo za mir in želijo mir. Morda zato, da bi “vsilile” mir? Toda, ali bi s tem kaj dosegli? Organizacije imajo različne cilje in poglede. Nič hudega, dokler ne vsiljujejo svojega mnenja drugim, toda zelo pogosto ga vsiljujejo. In to nas oddaljuje od miru. Mir in harmonija sta zelo pogost predmet pogovora v svetu - mediji nas obveščajo, koliko je nasilja, disharmonije, krivic. Tudi v stališčih ljudi okoli sebe vidimo veliko nasilja in disharmonije, in morda, če smo iskreni, spoznamo, da vse to doživljamo tudi v sebi. Prav je, da svoje misli obrnemo k miru in harmoniji, namesto da bi krepili nasilje in disharmonijo s pogovorom, čeprav z namenom, da bi oboje obsodili. Morda preveč razmišljamo o nasilju. Nekdo je Krishnamurtiju dejal, da je očitno, da zagovarja nenasilje in ga vprašal, kaj bi storil, če bi se sprehajal s sestro, pa bi jo nekdo napadel. Je ne bi branil? Krishnamurti je preprosto odgovoril: “Vedno sem živel brez nasilja.” Kdor je v resnici nenasilen, nasilja ne privlači. Če pa se vprašujemo, kako bi branili sebe ali svoje najbližje, če bi bili napadeni, že mislimo nasilne misli, že ustvarjamo miselne oblike (forme) nasilja, ko nasilja sploh še ni bilo, in tako širimo nasilje z razmišljanjem o njem. Če se nasilje začne v umu - v umu vsakogar! - smo najbrž delno odgovorni za naslednje nasilno dejanje, bližnje ali oddaljeno, z vsemi mednarodnimi posledicami. Vprašali smo, kje je izvor miru, kje ležijo njegove korenine. Odgovor naj bo osebne narave: v skladu s teozofsko filozofijo ležijo korenine miru mnogo globlje nas kot korenine nasilja. Korenine nasilja so v argumentativnem umu in v sebičnosti, korenine miru pa ležijo globlje, na ravni tiste Modrosti, ki je tudi Ljubezen, na ravni, do katere lahko zavestno redkokdaj prodremo. Ležijo tako rekoč v samem srcu vseh stvari, ki je tudi srce našega bitja. Če bi lahko prodrli v srce stvari, bi spoznali mir, bi širili mir, saj bi bili utelešeni mir. Navajam zgodbo iz knjige o življenju Bude (L. Adams Beck, Life of Buddha, str. 242): Nekega dne sta se dva meniha, ki sta že veliko prepotovala, približala Budi in ta ju je po svoji navadi pozdravil, rekoč: “Vama gre dobro, meniha? Lahko živita? Sta prebila deževje v miru in slogi ali pa sta izkusila pomanjkanje medsebojne podpore?” Odgovorila sta: “Ne gre nama dobro, Blaženi, kajti med nama je huda jeza, z grenkobo si razžirava srce in ne poznava miru.” V vzajemnem sovraštvu sta mu razložila svoj primer, on pa jima je dejal (ponavljajoč njune besede): “‘On me je zmerjal! Pretepal me je!' Kako naj sovraštvo umre v tistih, ki v srcu nosijo take misli? Človek sam si dela zlo. Zaradi sebe trpi. Labodi gredo po poti sonca, letijo skozi zrak s svojo čudežno močjo. V človekovi moči je, da se reši zla. Noben ogenj ni hujši od strasti: nič ne zadene tako kot sovraštvo. Naj človek opusti jezo, naj se odreče ponosu. Naj premaga jezo z ljubeznijo in lažnivca z resnico. Kajti sovraštvo se nikoli ne konča s sovraštvom, temveč samo z ljubeznijo. To je staro pravilo.” Staro pravilo. Toda ko ga je izrekel Gospod iz svojega blaženega srca, je postalo nova zapoved in modrost. In meniha sta se pred očmi Popolnega ljubeče pozdravila, si segla v roke in odšla. Res je že staro pravilo, da sovraštva ni mogoče končati s sovraštvom, ampak le z ljubeznijo. To bi menihoma lahko povedal kdorkoli, pa ne bi imelo učinka. Pravzaprav sta pravilo najbrž že poznala. Vendar le teoretično. Ko pa ga je izrekel Buda, je učinkovalo kot elektrika, ker je pomenilo prakso, ne le teorije, saj so njegove besede prišle iz srca, ki je bilo mirno in je že prebilo začarani krog sovraštva, ki poraja sovraštvo. Edino ljubezen nas lahko reši iz začaranega kroga sovraštva; samo mir lahko zlomi začarani krog sovražnosti. Podobno misel najdemo tudi v tejle zgodbi. Hud nasilnež, znan ropar in morilec, ki ga ne bi moglo nič zaustaviti, se je nekoč bližal Budi in njegovim menihom; vsi menihi so se razbežali, le Buda je ostal, kjer je bil. Ko pa je nasilnež prišel bliže, ga je nenadoma minil ves bes. Budova in harmonija in mir nista bila zgolj teorija, temveč praktično dejstvo. Se mar ne čudimo, zakaj toliko politikov nenehno govori o miru, pa ga ne dosežejo? (Seveda je kljub temu bolje govoriti o miru kot začeti vojno.) Krishnamurti pravi: “Vi in jaz lahko govorimo o miru, imamo konference, sedimo okoli miz in razpravljamo. /... /Toda/.../, da bi imeli mir, moramo biti miroljubni; živeti mirno pomeni, ne ustvarjati antagonizma.” Toda, ali vemo, kaj notranji mir pomeni? Pomeni preobrat. Vsebuje zavedanje naše notranje enosti z vsemi, ne le s prijatelji, sorodniki in tistimi, ki nas imajo radi, nas podpirajo, nam pomagajo in imamo od njih koristi, temveč prav tako z neznanci, ki so drugačni, morda celo sovražni. In pomeni, da ustrezno delujemo iz tega zavedanja o enosti. V Svetem pismu pravi Jezus: “Blagor tistim, ki delajo za mir, ker bodo postali božji otroci.” Če mislimo na Boga kot na Eno Življenje, ki je temeljna bit vsakega človeka, vseh živih bitij, vseh stvari, smo resnično otroci, dediči tega Enega Življenja - če smo sposobni zaznati to eno življenje v vsem in ustrezno delovati. Delovati pa ne pomeni zgolj vidno delati, ampak tudi občutiti, misliti in govoriti iz zavedanja te enosti. Neka starejša gospa je vprašala duhovnika: “Ko bom umrla, bom spet srečala svoje drage, ali ne?” In ta je odgovoril: “Da, draga moja, pa tudi druge!” V srcu se ne moremo od nikogar in od ničesar odtrgati. Le na zunaj lahko prekinemo, če nismo dovolj močni, da bi se uprli nekaterim vplivom, ki peljejo v navade, ki bi se jih radi znebili, se osvobodili, pa tudi tedaj naj bi skušali razumeti druge. Mir in harmonija pomenita odnos, mir med ljudmi, harmonijo dveh ali več tonov v glasbi. Mislimo, da odnos vključuje dve ali več oseb. Toda, ali gre tudi pri notranjem miru za odnos? Mar lastnega notranjega miru ni laže čutiti kot zunanjega z drugimi? Nikakor! Notranji mir občutimo redkeje in teže! Je zunanji odnos z drugimi, in je notranji odnos s samim seboj. Mar ne doživljamo pogosto notranjih konfliktov, notranjih bojev? Sv. Pavel pravi o tem: “Kar bi rad storil, tega ne storim, česar pa ne bi hotel storiti, to storim.” Nismo integrirana (enovita) bitja. H. P. Blavatsky razloži, da so v vsakem človeku trije tokovi življenja: duhovni, razumski - ta se meša s čustvi in je pod njihovim vplivom - in fizični. Za vsak tok veljajo posebni zakoni. Tako naše želje lahko vplivajo na misli, da začnemo iskati udobje, užitek ali vznemirjenje, ne oziraje se na srečo drugih, medtem ko nam notranji duhovni jaz, zavedajoč se enosti vsega, prigovarja z drobnim, tihim glasom, ki mu pravimo vest, naj iščemo srečo drugih in pravičnost za vse. Zato imamo pogosto notranje boje, ko se bojujemo sami s seboj. Kako naj bi tedaj sevali mir in harmonijo, kakor je to delal Buda? O enosti vsega Življenja navadno razmišljamo horizontalno - kot o enosti vseh ljudi, vseh bitij. Toda, ali ni tudi vertikalna enost - enost v nas samih, niz vseh aspektov naše narave? Tu gre za resnično integriranega človeka. Tak človek je v miru sam s seboj in z drugimi. Ko so nekemu grafologu pokazali rokopis Pisem Mahatem A.P. Sinettu, je ta dejal, da imajo pisci izjemno enovit značaj in notranji mir. Za mir je potrebna harmonija. O harmoniji in disharmoniji je Annie Besant v svoji knjižici Teozofsko življenje zapisala: “Včasih je za popolnost glasbe potreben tudi disakord. Če je sam, zveni zelo slabo, kot del harmonije velikega akorda pa prav ta neubrani ton obogati akord, mu da popolnost. Pol skrivnosti čudovitih Beethovnovih sozvočij je v njegovi sposobnosti, kako uporablja disakorde. Kako drugačna, manj bogata in manj sijajna bi bila njegova glasba brez njih! In taki očitni disakordi so tudi v človekovem življenju.” Indijska zgodba pripoveduje, kako je nekdo pregnal vse vrane, ker se je njihovo neubrano krakanje glasno mešalo v melodično petje drugih ptic. Toda Višnu se je pritožil, da orkester ni popoln brez vran. Zato, ali lahko sprejmemo vrane, dozdevno neubrane pevke, kot del orkestra življenja? Spomnimo se reka: On je narisal krog in me pustil zunaj. Narisal sem večji krog in ga zajel. Če nas kdo jezi in nam gre na živce, pomislimo, da je tisto, kar nas pri njem moti, pogostokrat tudi naša lastnost, ki je ne maramo in si je nočemo priznati. Zato projiciramo kritiko na drugega. Takih primerov je veliko in lahko nam pomagajo razumeti druge, jih sprejeti in celo vzljubiti. Mir in harmonijo morda razumemo kot pasivno stanje. Res obstaja tudi pasivna vrsta miru in harmonije. Temu pravimo tamasično stanje ali stanje brezbrižnosti pred nastankom radžasa ali strastnosti. Tako je denimo stanje novorojenčka pred razvojem kama-manasa, to je željnosti in uma, ki išče poti in sredstva za zadovoljitev želja. Tamasično stanje lahko povzročijo odrasli že zgolj s svojo brezbrižnostjo. Vendar pa je tudi drugačen mir, ki ni tamasičen ali brezbrižen. Ta mir ni, kot pravi Sri Ram, “statičen kakor mirujoči ribnik, ki se ne more sam čistiti, ampak je globoko občutje, ki izvira iz notranjosti in se razširi po vsem našem bitju kot povodenj”. (Thoughts for Aspirants - Misli za aspirante, prvi del, str. 75). Ta mir je satvičen ali harmoničen. Je mir modrega, ki je presegel brezbrižno, tamasično stanje in tudi egocentrično, radžasično tanje. Zato mir satve ni indolenten, brezbrižen, ampak je dinamičen. Saj tudi je kot dinamo, ki proizvaja veliko moči in energije, a se giblje tako hitro, da je videti negiben. Ta mir presega razumevanje. Je harmoničen, saj ničesar ne zavrača, sprejme vse, vsebuje vse, preobraža vse, kakor je Buda spremenil sovraštvo med menihoma v ljubezen in prijateljstvo. Je v resnici ljubezen, modrost in radost. Kako naj pridemo do takega miru v sebi? Sri Ram in Krishnamurti sta o tem marsikaj povedala: “Da bi prišli do notranjega miru ali vedrine, ni dovolj le recitirati verze o miru [Pomislimo na mantre!]. Iz svoje narave moramo odstraniti osnovne vzroke vznemirjenosti in strahov.” (Prav tam, str. 74) Ali to pomeni veliko napora? Ne! “Stanja miru v sebi ne moremo doseči z naporom. Nastati mora samo od sebe in bo nastalo, ko bomo odpravili vse vzroke konfliktov v svojem lastnem umu in srcu.” (Prav tam, str.74) Da pa bi take vzroke lahko odstranili, se jih moramo najprej zavedati. Zato je na prvem mestu potrebno samoopazovanje in samozavedanje, da bi z vso odkritosrčnostjo razkrinkali vzroke svojih notranjih konfliktov. Če bomo uvideli vzroke konfliktov take, kakršni v resnici so, kako nam in drugim nenehno povzročajo nezadovoljstvo, bodo odpadli, kakor v jeseni odpade suho listje. Kot pravi Krishnamurti, da če spoznamo, da nam neka hrana povzroča hude trebušne krče, je pač ne bomo več jedli. Sri Ram tudi pravi, da smo sposobni v sebi izraziti mir, ki vsebuje “veliko neizraženih harmonij” (Prav tam, str. 76), in če smo v miru sami s seboj, bomo tudi v miru z drugimi. Omenili smo, da je pravi mir tudi ljubezen, modrost in radost. Kjer je ljubezen, tam je mir, je modrost in je radost; ljudi to pritegne, pomirja in jim pomaga. Za ilustracijo naj bo tale zgodbica: Nekoč je bil na vrhu gore lep samostan, toda opat in menihi so bili zelo zaskrbljeni. Starali so se in mnogo jih je že pomrlo, novincev pa kontemplativno življenje ni mikalo. Lahko bi se zgodilo, da ne bi bilo nikogar več in bi od samostana ostale le ruševine, ostal bi zgodovinski spomenik, turistična atrakcija. Opat je sklenil vprašati za svet modrega rabina, ki je prebival nižje na pobočju. Ko je rabin slišal, kaj muči menihe, se je nasmehnil in rekel: “Ne skrbi. Vse bo dobro, ker je Mesija med vami. Šepni to skrivnost na uho vsakemu tvojih menihov.” Opat se je rabinu zahvalil, se vrnil v samostan in storil, kakor mu je bilo sveto­vano. Vsakemu menihu je šepnil: “Vse bo dobro, saj je Mesija med nami.” Kmalu so se začeli menihi drug do drugega drugače obnašati. Vsakdo je razmišljal: “Le kdo je Mesija? Morda brat Jakob, ki ga ne maram, ali pa brat Janez, ki sem ga oni dan prizadel ...” Drug drugega so videli v novi luči, se vedli spoštljivo in ljubeznivo. Nekateri so tudi pomislili: “Morda sem pa jaz Mesija! Moram se lepše obnašati!” V samostanu je zavladalo popolnoma novo ozračje ljubezni, zato pa tudi miru in harmonije. Kot običajno, so tudi zdaj prihajali obiskovalci: turisti, planinci, pohodniki, veliko mladih z nahrbtniki. Včasih so ostali čez noč in se udeležili obredov. Mnogi so zaznali čudovito ozračje v samostanu: prijaznost, mir, radost in harmonijo med menihi. Pozneje so doma o tem pripovedovali prijateljem in nekateri so se začeli zanimati za samostansko življenje. Kmalu je bil problem novincev rešen. To ni zgolj pravljica, kajti Mesija je resnično v vsakem od nas. Najbolj notranja bit v vsakem živem bitju je božanska. V knjižici Ob nogah Učitelja je zapisano: “Uči se spoznavati Boga v vsakomur in v vsem, ne glede na to, kako je kdo na videz hudoben. Svojemu bratu lahko pomagaš le s tem, dar imata skupnega, to pa je božansko življenje. Nauči se, da boš znal do življenje zbuditi v njem, nauči se, da bo le-to odkril v njem; na ta način boš svojega brata obvaroval pred zmoto.” Znan je rek, ki lepo pove, da tedaj, ko ljudje drug v drugem vidijo božje, “duh poleti k duhu čez kopreno telesa”. Morda se zdi, kot da zagovarjam nedejavnost kljub očitnim primerom krutosti in krivice. Ničesar ne zagovarjam. Vsakdo med nami se mora sam odločiti, kaj je najbolje v določenem primeru, in nato ustrezno ravnati, nekaj storiti, ali pa ničesar, in prevzeti odgovornost za svojo odločitev in za dejanje ali ne-dejanje, vendar pa nikar ne pozabimo nekaterih stvari: 1. Zavedati se moramo možnih posledic, ki jih ne pričakujemo. 2. Glejmo, da ne bomo storili nič neetičnega in nezakonitega. Dve krivici ne naredita pravičnosti! 3. Raziščimo svoje motive in obnašanje v dejanju in v nedejavnosti. Če smo prepričani, daje neko dejanje pravilno in smo pripravljeni prevzeti posledice, tedaj tvegajmo in to storimo! Mary Anderson Prevod: Irena Polanc Kristan Vir: www.teozofija.info Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog