Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Evangelij-Demon-Tiran-Joka-Cudez-Legenda




Demon, ki joka

četrtek, 27. oktober 2016 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Miran Zupančič

Solze in trpljenje niso običajna lastnost demona-tirana. Kaj je tega demona ganilo, kaj ga je ranilo?

Je ozdravitev obsedenca - samo čudežna legenda?

Evangeliji poročajo o nenavadnem procesu. V Markovem Evangeliju, pogl. 5, se glasi: Ko je Jezus stopil iz čolna, mu je prišel od grobov sem nasproti človek z nečistim duhom, ki je bival v grobnih votlinah. In nihče ga ni mogel več zvezati niti z verigo, kajti večkrat je bil v okovih in zvezan z verigami, pa je verige potrgal in okove zdrobil in nihče ga ni mogel ukrotiti.

Cele dneve in noči je prebil v grobnih votlinah v hribih in kričal ter se tolkel s kamni. Ko pa je oddaleč zagledal Jezusa, je pritekel, se vrgel predenj in glasno zavpil:" Kaj hočeš od mene, Jezus, ti sin Boga, Najvišjega? Rotim te pri Bogu: ne muči me!" Jezus mu je rekel:" Pojdi, nečisti duh, iz tega človeka!"

Poglavje je naslovnjeno:"Ozdravitev obsedenca". Obsedenec je človek, ki se ga je polastila moč, ki ne izvira iz njegovega lastnega bistva, ampak je vanj vdrla. Toda ali ni to zastarelo, "primitivno" gledanje? Ni morda človek v evangelični zgodbi preprosto duševno bolan ali pa je bila to le oblika psihičnih motenj, ki jih v njegovem telesu izzvala kemična sprememba? Je kdo sploh kdaj videl demona, po možnosti opremljenega s tako priljubljenimi dodatki, kot so rogovi in lik kiklopa? Ali ne bi celotnega poročila preprosto pripisali "legendam o čudežih", ki nimajo ničesar skupnega z našim modernim mišljenjem?

Ali demoni res obstajajo ali pa to le praznoverje?

Pri skoraj vseh ljudstvih je in še vedno obstaja vera v demone. To ni le nedoločeno verovanje vanje, ampak trdno integrirana predstava. Vrsta in delovanje demonov sta bila in sta videna različno, od časa do časa zelo različno, pač po uvidu vsakokratnega ljudstva in spreminjajočega se stanja zavesti.

V Homerjevi grški razlagi je bil "daimon" najprej božanstvo, pa tudi bitje med bogom in človekom. Kot moč, ki je delovala od zunaj in se izmikala zavesti mišljenja ter izkušenj, je z muhasto samovoljo usmerjal človeško usodo. Sokrat in Platon sta govorila o daimonu v človeku. Z duhovnega stališča sta vedela za pravo, prvotno božjo dušo, ki prebiva v notranjosti vsakega človeka in jo je treba s pomočjo procesa očiščenja zopet dvigniti v njeno nekdanje stanje. Čas je postal zrel da bi tisti, ki so zato odprti, skusili to spoznanje s pomočjo miselnega procesa.

Vendar, kako naj bi bilo drugače, samo jih je zmoglo in hotelo sprejeti to spoznanje, saj bi bila nujna posledica sprememba celotnega stanja biti in življenja. Zavest lastne individualnosti pa je bila prebujena le toliko, da je človek zelo dobro občutil v sebi moč, označeno kot daimon, ki individualno prebiva v notranjosti vsakega človeka in določa njegovo svojskost ter usodo.

Tudi v predstavah drugih ljudstev so doživeli demoni različn pomen, ki se je pogosto menjal. Tudi tam so tvorili vmesno stopnjo med bogovi in heroji, ali pa so kot umrli iz svojih grobov delovali na žive. Kot skupnost so utelešali ljudem nerazumljive sovražne moči usode, lahko pa so jih imeli tudi za duše, za duhove narave.

Kdor raziskuje področje "ezoterike", naleti na " velikega demona", ki spremlja in obvladuje vsakega človeka: Legendarno označeno kot Lucifer. To avrično (avra) bitje je izredno zapletena in celostna, vse presegajoča pojavna oblika v padli osebnosti človeka.

To bitje je je stvarnik naših prednikov in nas samih. Smo popolnoma njegova stvaritev, umrljiva bitja. Ker si je sam vzel oblast, je umrljivi bog Zato se ne more nikoli otresti svojih stvaritev, kajti zaradi medsebojne odvisnosti bi zaton stvaritev pomenil zaton stvarnika.

Je "bedni bog", v katerega odvisnost se je v slepi nevednosti podal človek, ki pa se zaradi pogosto nezavedne vztrajnosti ne more rešiti, čeprav mu je bila v srce zapisana odrečujoča beseda! Kjati to avrično bitje, ki nas kot veliki nasprotnik in zapeljivec vedno znova ovira na poti, to bitje je "slabo", če smo "slabi" in "dobro", če smo "dobri"; izničeno bo, razrešeno kot sistem, ko bomo pripravljeni predati se v proces preoblikovanja.

Demon, o katerem pripoveduje Markov Evangelij, ni pozabil božje moči in sijaja. In tako prepozna tudi Jezusa, da je božji sin in to še pred Petrovim spoznanjem. "Ti, sin Boga, Najvišjega!" zakliče, ko se ga dotakne Jezusovo žarčenje ljubezni. "Ne muči me, ne izbriši mojega obstoja!"

Bo torej poslušal notranji klic ali pa še dalje vztrajal v svoji svojeglavosti? Bo moral, kot izgubljeni sin, ki je na zadnji postaji svoje poti do nižišča čuval svinje in se nasitil z njihovimi tropinami, stopiti na najnižjo stopnico, dokler silna bolečina zaradi ločitve od Boga ne premaga njegovega samoljublja?

Dokler s pomočjo ponižnosti ne doživi božje milosti? V svojem Pismu Rimljanom, pogl. 8, 19-21, piše Pavel:"Boječe pričakovanje bitij čaka na to, da se razodenejo božji otroci. Kajti vemo, da celotno stvarstvo do tega trenutka z nami zdihuje in trepeta. Saj je stvarstvo podvrženo minljivosti, vendar v upanju, da se bo tudi stvarstvo osvobodilo suženjstva minljivosti v svobodo božjih otrok."

S ponovno spravo z Bogom se nam zopet odpre pot miru in tudi za jokajočega demona v nas, ki je v mukah obupa zaradi izgube Boga pogosto krut in vendar navznoter joka.

Miran

2 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Evangelij-Demon-Tiran-Joka-Cudez-Legenda







Domov
Powered By GeekLog