Očitno je prva znanilka pomladnega razsvetljenja v tem, da pričenjamo prepoznavati omejitve v delovanju našega uma.
Na žalost pa se le redkim posameznikom vrata v pomladni raj odprejo takoj in na stežaj.
Večina nas je očitno te milosti deležna bolj po kapljicah in nas soj rajske svetlobe občasno doseže edino skozi luknjico ključavnice na rajskih vratih. Takrat nas prežamejo občutki blaženosti, spokojnosti, miru, radosti in neskončne svobode. Prav začutiš lahko, da za vrati zavedanje postane samostojno bitje. Bitje, ki je neodvisno od delovanja naše podzavesti.
Ta izkušnja doživetja je tako mamljiva, da jo razumljivo želimo vedno znova in znova podoživljati. Začnemo iskati načine, kako ujeti in obdržati ta trenutek večnosti.
In glede na število izumljenih tehnik, glede na število napisanih besed in glede na rezultate, ki jih vidimo pri sebi in v svetu, je sedaj že lahko jasno, da lovimo neulovljivo.
Ljudska modrost pravi, da ljubezen pride sama od sebe. Da tista prava pride, ko jo ne iščemo in ne lovimo. Da ona izbere nas, po svoji volji. Menda že vedo, kaj govorijo.
Tudi Martin Kojc je v knjigi Razsvetljeni človek, to opisal z besedami, da lahko v naš um pritekajo podzavestne, ali nadzavestne misli. Z podzavestjo misli tisto malo priročno skladišče, ki si ga ustvarimo za potrebe preživetja. Z nadzavestjo pa misli tisto razsvetljeno univerzalno inteligenco, katero omenjamo zgoraj. Pravi, da so vse misli že izmišljene in uskladiščene, od "kakovosti" našega uma pa je odvisno, katere bomo pritegnili v svojo zavest.
In ta "kakovost" je po mojem bolj odvisna od širjenja vesolja, kot od našega treninga. in trenutna kakovost je pač taka, da v našo zavest priteka koktajl vsega. Zato se malo vrtimo, malo lovimo in smo občasno malo blaženi.
Nekaterim sicer že uspeva v zavest priklicati blaženost, ampak če "kakovost" še ni prava, jih kmalu zopet posrka vrtinec življenja. So tudi taki, ki se vrtijo in lovijo, pa čeprav jim tega ne bi bilo treba. Ker je menda loviti se in vrteti prav zabavno, če že obvladaš čarovniške veščine.
Če ste se tudi vi znašli v tem koktajlu, sedaj verjetno vsaj na koncu tega konfuznega teksta, pričakujete kakšen pameten zaključek, ali vsaj nasvet.
In res vam lahko dam čisto brezplačen nasvet. Nasvet, ki ga je izluščil moj um iz raznih skladišč zgoraj in spodaj, bi se glasil:" ČIČAJ PA ČAKAJ" ( v prevodu Sedi in čakaj).
Če ste pametni, ga sicer ne boste upoštevali, niti vzeli dobesedno. Nihče si namreč ne želi, da bi peki prenehali peči kruh.
Nasvet namreč izhaja iz domneve, da pač ne moremo vplivati na širitev vesolja. Morda se bo pa že jutri v našo zavest prikradla misel iz zgornjega nadstropja in spremenila našo realnost. Če je naša kakovost že iz tistega pravega testa, jo bomo prepoznali. Če pa ne, pa vsem nam več sreče prihodnjič.
Do takrat, pa se recimo lahko učimo živeti v tem trenutku ZDAJ. Čisto in samo toliko, da nam ne bo dolgčas.
Kakšen boljši predlog?
Očitno je prva znanilka pomladnega razsvetljenja v tem, da pričenjamo prepoznavati omejitve v delovanju našega uma.
