Vsakič,
ko prižigam lučke,
plamen me spominja nate...
Vedno,
ko cvetove trgam,
v šopek jih povežem zate...
Ko se tvojih rok dotaknem,
zdijo se,
kot da so zlate...
Ti iz ene same ptice
znaš pričarat
cele jate....!

Spomin...
Vse, kar ostane
je le spomin...
Na srečne,
na nesrečne dni.
Spomin je le,
spomin, ki ne skopni.
Vse raste
in odhaja
in spreminja se
in mine...
In na koncu ostaneš
sam s seboj
in se potapljaš
v spomine...

Ptica z modrimi krili preletava obalo...
dan je lep in sonce se prijazno smeje...
oglašanje galebov je pesem...
in se sklada s pesmijo valov...
mogočni in peneči...
se dvigajo v više in više...
modrina se sklada z modrino...
nebo se dotakne morja...
in beli pesek je očiščen vseh sledi...
naplavljene navlake...
ostanejo le sledi ...
nočnega obiskovalca...
ki se dotakne srebrne modrine...
s svojimi mislimi...
in se zaveda...
svoje povezanosti...
z morjem...
in nebom...
in soncem...
in luno...
noč preide v dan...
in dan preide v noč...
in je eno in eno...
v belem pesku sledi...
nemo govorijo...
kdor sliši...
kdor zna...
in zmore...
Ti zmoreš

In pravim ti,znova,
ne skrbi, vse je v redu,
vode so mirne
in modro je nebo...
Odsev je jasen,
slika poznana...

Kako le, lahko rečem,
ti to ali ono o vsem,
kar je, ko morda niti ni...
ne vem, si pa želim
v svoji imaginani strukturi
meni lastnega sveta...

Moje ime je Introjekcija...
v psihi tistih,
v katerih prebivajo
živi vtisi,
katere sem tam zapustil...

Moj jaz je neresničen
ravno zaradi tega;
je le nevidna duhovna resničnost...
projekcija v tvoji psihi...

Kri po žilah kroži,
val čustev se v meni sproži,
čutim, ljubim in želim,
a vendar kot tujec živim.

Tujec v telesu tem,
ki počasi me zapušča,
vero in upanje mi pušča,
da z vami bom ostal,
dolgo slovesa še ne jemal.

Ko besede zlagam v razsežnosti pomena,
z lahkoto se dotikam pekla in nebes,
se v trenutku misli združijo, kot ena,
nepojmljivo včasih, skoraj, da ni res.
Ko pa misli izbirajo besede zate,
dostikrat me jezik prehiti,
val besed se vsuje nate,
kot da vedel ne bi, da pred menoj si ti.
In vendar veš, kako z menoj je v resnici,
da odganjam sence, kjer jih ni,
takrat vse tisto sem, kar nisem v resnici,
in beseda tvoja vedno misli mi zjasni.
Razumeš bolj me kot jaz sebe, tebe,
veš, kaj je tisto, kar v resnici me mori,
pogrešam tvoj dotik in poleg tebe sebe,
in, ker to veš, bom zate to, kar sem vse dni.
Le misli ti prenesejo besede,
nobenih senc več brez potrebe.

Rasla jablana na mojem vrtu...
Močno korenine v zemljo je uprla.
Širila mogočno deblo,
ponosno veje je v nebo razprla.

Brste je odpirala počasi,
list pri listu-glej med njima cvet!
Nežno zadišalo je po vasi,
ko je moja jablana mogočno zrla v svet.

Zemlja, s soncem obsijana,
polna cvetja in zelenih trav...
Ni nikjer na svetu take,
s srcem sem te in očmi zaman iskal!

Sem prebrodil mnoge reke
in se vzpenjal na vrhe,
gazil skozi žitna polja,
v snu sem mislil le na te!

Ko se izmeriš v kavni žlički
in ko vidiš, kakšna gneča je okrog
tvojih ust in kako radi bi použili
tisto v kapljicah neizrečenega,
ki išče pot do srca.

Ne vem komu se zahvaliti
za barvne odseve v tekočinah,
v katerih utripa tišina luči,
zbrana v leskih s pozebami,
spremenjenimi v kristale,
v tisto z odkloni, ki rjavi v dušah.

Za vse kar si in kar morda še postaneš.
Za vsak dotik srca, ki mi pomaga v noč poleteti.
Tišino ljubezni in krvavo solzo, ki jo znaš sprejeti.
Za vse kar pričaraš na poti do Sonca v objemu Lune.
Za koščke mojega časa, ki ti ga polagam v roke kot strune.

Za nove čase ko bodo moja krila dobila občutek želje 'ostati'.
Za nežne stvari svojega sveta, ki puščaš jih pred vrati.
Tišino, ki jo vržeš v ogenj poln strastnega nemira.
Za trenutke brez povratka,ki jih želiš mi dati.
Zate, ki dovolj ljubiš, da znaš ob meni stati.

Vzela si
pa nisi dala,
odmeva v duši,
tvoj oprosti, hvala.

Dal sem
pa nisem nič zahteval,
v bolečini,
o ljubezni sem prepeval.

Daleč sva,
vsak na svoji strani,
ljubezen umira sama,
nihče je več ne brani.

Blizu je dan,
ko ti bom lagal,
prihaja noč,
ko bom srce izdal.

Tvoje oči
pehajo me čez rob,
padam iz objema,
kot prestreljen golob.

Ne verjemi,
ko v soju sveč,
povedal bom,
da te ne ljubim več.

Tvoje srce
z utripi govori,
da lažejo ti usta
in varajo oči.

Tvoji dotiki
mi mahajo iz sanj,
ljubezen je v srcu
a ne spustiš me vanj.

Tvoje besede
v duši pečejo,
upanje teptajo,
življenje brišejo.

Tipam mrak,
ogrnjen s senco
in prenapetim jadrom beline.

Sledim stopinjam v pepelu.
Skozi prisotnost negibnega
in nespečnost v brezglasnosti.

Vsi smo pepelnati.
Pred nami stojijo visoke straže življenja.
Umaknejo se,
ko se prereže žarek svetlobe,
spirala, ki išče svoj izsanjani sen
in pentlje vezi v temenu razuma.

Solze na licu,
žalost v očeh.
Polzijo počasi
in brišejo smeh.

Mrzli so prsti,
nosek rdeč.
v hladni so krsti,
ni b'lo časa za peč.

Koliko časa še manjka,
da bo studenec privrel izpod griča.
Da bo vrelec izbruhnil čiste vode
iz globine dol, globoko dol navzgor.
Tedaj bom vsa prepletena
z vriski in kriki življenja,
z resnico, ki bo privrela do mojih stopal,
da si bom z njo umila svoje telo.

Da se bom priklonila bolj dol.
Ne samo gor, gor, gor.
Dol, kjer čepi moj mezinec v blatu.
Dol, kjer puščajo živali dlako.
Dol, kjer gnije odpadlo listje.
Dol, kjer z mrtvim padom obvisijo roke,
nepripravljene, da bi se dvignile gor, gor.

Po parku se sprehajam
in jesensko listje pada z dreves...
Vsem vzrokom sledijo posledice...
Vse se spremeni, ne ozirajoč se
na prizadevanja in hotenja...
Ničesar ni, čemur bi pridali etiketo
Priotitete, niti neke velike pomembnosti...
Vse se spremeni, umira in znova oživi...
V tem ali onem, v neki pač obliki...
Veter niti ni močan, je le veter,
opevajoč, svežilni, uničujoč,
nosilec sprememb, ne glede
na prizadevanja in hotenja,
brez prestanka, skozi čas, skozi sebe...
Naj ovije me plašč senc, kaj zato,
naj me sence prijemljejo za roke
in vabijo - ne - zvlečejo na ta svoj ples,
kateri se odvije ne glede na
pričakovanja, prizadevanja in hotenja...
Listi tiho padajo in ležejo na tla,
v vsej svoji mavrični lepoti,
kot prikaz nečesa, kar je bilo
in je krasno v svojih barvah,
ki naznanjajo slovo nečesa,
kar prehaja iz tega, ki tu je,
v tisto, proti čemur nima vpliva,
ne glede na vse, kar je, in celo, kar ni...

Vse, karkoli storimo v življenju,
ima izhodišče v trenutku,
ta pa je vzet iz niza trenutkov,
kateri se razvejajo naokrog,
kakor korenine, še ne povsem
in v celoti zraslega drevesa...
In v dogajanju raste to drevo,
visoko, višje od pričakovanj,
ali pa ostane malo drevesce,
pa vendar postane nekaj kot
posledica nekega izhodiščnega vzroka...
Kot vejevje novo zraslega drevesa
se razvija delovanje tega gibanja
v smeri, ki se nepredvideno usmerjajo,
kot nekaj, izven našega zavestnega vpliva...
In vejevje se bogati z novimi in novimi
sveže rojenimi temi ali onimi listi...
Mi, mi pa smo opazovalci, svojih,
vzročno posledičnih samodelujočih
izvenzavestnih, vzporednih dejanj...
Ko vendar udejanjenje naših misli
in hotenj postane mogočno, bogato drevo,
takrat odpremo dlani in vnjih shranimo
sad, ki je zrasel z našega drevesa...če je...

Dan enak ni dnevu, niti v noči vedno mesečina...
Ljubezen je človeku sreča, a včasih tudi bolečina...
Beseda kdaj nektar je sladkega medu,
v trenutku drugem daljna visočina...
Ne vedel, resnično, bi, kaj je resnica in kaj Maya,
krog sreče se obrača, zdaj tam začetek in zdaj tu...
Ko razbereš pojme, kaj je in kaj ni iluzija,
takrat izreci iz resnice svoje misli,
kam korak tvoj naredi stopinjo, naslednjega koraka,
se v pesku izriše njena sled, ali pač ostane neopazna...
Ko gledaš svet in misliš, kako te potrebuje,
kako se vedno moraš vsemu odzvati,
ne vidiš mar besede te, ne veš, kaj vse vsebuje?
V dnevu, ki prihaja, in nočni mesečini,
obrni se na vse strani in glej, kaj vidiš...
Če ta sem pred teboj, ko gledaš to, kar vidiš,
pogled usmeri s sveta name, ne preko mene v svet,
ker čas je sicer večen, vendar zagotovo ne ljudje...
Prenesi misel v besedo, nektar sladkega medu,
sicer pa v daljno visočino, pač kakor ti veli srce...
Resničnost ta je, ki je tu, v iluziji me ne najdeš...

Veš, sprehajajoč s teboj
po skrivnih stezah mojega sveta,
sem vedel v sebi, to, kar pravim ti sedaj,
da sprehod je najin ta edini,
in steze, po katerih sva hodila,
misleč, da so to steze najinega sveta,
so izginjale za najinimi koraki...
In vodnjaki, kjer z njih pila sva vodo,
so usahnili takoj, ko sva se oddaljila...
Zelenje tisočih dišav, ki midva sva jim dala vonj,
so nazaj postale gošča in trnje...
In stene tega lepega sveta, kjer zapisala
sva najini imenu tu za večnost,
so se podrle v teži najinih teh zmot...
Ničesar ni ostalo zate in zame,
ko sva se ozrla na to kratko pot,
kjer še vedno se oklepa roka roke,
pa vendar vem, kar veš tudi ti:
Moj svet ni tvoj in tvoj ne more biti moj...
Stopava s počasnimi koraki do teh gajev vrat
tega najinega novega sveta, nosilca najinih imen...
In roka izpusti roko, oči se najine še enkraj srečajo...
Vse je resnično v njih, vse to, kar je, in je lepo...
Naj za vedno v njih ostane zapisano, kar veva oba, da bo...
Še korak...in zapustiva Mavrični planet..

Z glasbenim bleskom
naj mi stih spolzi iz rok.
Čaka ga žareča pot.
Dišeča fluidnost.
Vonj rdeče žarečega cveta.
Vsa sem čutno spevna,
magična, po kapljicah iztekajoča
se v besede, ki so vzele
stanje iz duše in ga polagajo
na jesenske liste, ki lebdijo
med nebom in zemljo.
Lebdijo kot majhna čustva za vas.

Ugasnite luči
in prisluhnite v temi
besedi, ki se topló izgovarja.
Predigri glasov v prostornini,
odmevu gore, ozračju zvena v daljavi,
vraščeni v iskreči se kremen.
Besedi, ki mehča in topi kamenine,
objame in se vrne ko odrasteš.

Ptica razpira krila v horizontih,
njena krila plapolajo
in razgaljajo nebo,
kakor veter razžene ubogljive oblake.
Kakor zadrževani izdih dušo.