Svetloba je silnica preobrazbe,
moč ki je prihodnost
Sem napeta igra svetlobe,
camera obskura med oblaki.
Občutim notranjo melanholijo.
Ob vznožju sence premikam noge.
Na duši mi leži opeka sveta.
Se odpiram v cvet abstraktnih idej.
Rastem kot drevo v snegu,
ki ga ohranjajo korenine.
Sem odsev odbleska narave v sadežu.
Živim nedoločeno obliko samotnosti.
Zaganja me vizija slike vzleta,
fokus prelomljenega, odtegnjenega očem.
Diham z razumom, ustvarjam s srcem

Ko bi govoril človeške
in angelske jezike,
ljubezni pa ne bi imel,
sem postal brneč bron
in zveneče cimbale.

In ko bi imel dar preroštva
in ko bi poznal vse skrivnosti
in imel vse spoznanje
in ko bi imel vso vero,
da bi gore prestavljal,
ljubezni pa ne bi imel,
nisem nič.

Povej, če se povzpnem do roba neba…
če sanje svoje zavijem v oblak meglen
in se ustavim tam kjer se korak konča
me boš videl, boš prišel do mene tja?

Vprašam te, me boš prepoznal po očeh
odgrnil v tišino povite besede naju dveh
rešil me trnja in prijel moje krvave dlani
pobožal spet lice in obrisal solza sledi...?

V ritmih z zamahi obloženih jesenskih vej
je naseljena večnost sužnjev časa,
ki tkejo šive dolgočasja
in silnice duha se valijo po suhi rečni strugi.
Z očesom veslajo in drsijo nevidni čolni,
kakor sončna preglasitev temé.

Na drevesih ob obrežju visijo sadeži brez moči,
ko začutiš vosek mezenja, skapan v skipek medu
v nastavljeno roko, ki ni več solza ne kaplja,
je esenca s premišljeno obliko semena.
Cedi se sok, zaznamovan s čudežem.

Pesniki veliko pesnimo in objavljamo. Bolj malo se pa pogovarjamo o pesništvu. Všeč so mi bile misli o tradiciji in individualnem talentu znanega angleškega pesnika in esejista Thomasa Stearnesa Eliota, Nobelovega nagrajenca za literaturo leta 1948, ki spada v sam svetovni vrh velikih pesnikov. Bil je avantgarda, najopaznejša drugačnost v primerjavi s tradicijo.

Uveljavil se je s svojim svobodnim, največkrat tudi drznim in izzivalnim uporabljanjem jezika in pesniških oblik. Bil je novator poezije sodobnega časa. Poleg Charlesa Baudelaira, je največkrat imenovan za utemeljitelja modernega pesnjenja in sodi v peščico najvplivnejših pesniških osebnosti v zadnjih sto letih.

Vsakič,
ko prižigam lučke,
plamen me spominja nate...
Vedno,
ko cvetove trgam,
v šopek jih povežem zate...
Ko se tvojih rok dotaknem,
zdijo se,
kot da so zlate...
Ti iz ene same ptice
znaš pričarat
cele jate....!

Spomin...
Vse, kar ostane
je le spomin...
Na srečne,
na nesrečne dni.
Spomin je le,
spomin, ki ne skopni.
Vse raste
in odhaja
in spreminja se
in mine...
In na koncu ostaneš
sam s seboj
in se potapljaš
v spomine...

Ptica z modrimi krili preletava obalo...
dan je lep in sonce se prijazno smeje...
oglašanje galebov je pesem...
in se sklada s pesmijo valov...
mogočni in peneči...
se dvigajo v više in više...
modrina se sklada z modrino...
nebo se dotakne morja...
in beli pesek je očiščen vseh sledi...
naplavljene navlake...
ostanejo le sledi ...
nočnega obiskovalca...
ki se dotakne srebrne modrine...
s svojimi mislimi...
in se zaveda...
svoje povezanosti...
z morjem...
in nebom...
in soncem...
in luno...
noč preide v dan...
in dan preide v noč...
in je eno in eno...
v belem pesku sledi...
nemo govorijo...
kdor sliši...
kdor zna...
in zmore...
Ti zmoreš

In pravim ti,znova,
ne skrbi, vse je v redu,
vode so mirne
in modro je nebo...
Odsev je jasen,
slika poznana...

Kako le, lahko rečem,
ti to ali ono o vsem,
kar je, ko morda niti ni...
ne vem, si pa želim
v svoji imaginani strukturi
meni lastnega sveta...

Moje ime je Introjekcija...
v psihi tistih,
v katerih prebivajo
živi vtisi,
katere sem tam zapustil...

Moj jaz je neresničen
ravno zaradi tega;
je le nevidna duhovna resničnost...
projekcija v tvoji psihi...

Kri po žilah kroži,
val čustev se v meni sproži,
čutim, ljubim in želim,
a vendar kot tujec živim.

Tujec v telesu tem,
ki počasi me zapušča,
vero in upanje mi pušča,
da z vami bom ostal,
dolgo slovesa še ne jemal.

Ko besede zlagam v razsežnosti pomena,
z lahkoto se dotikam pekla in nebes,
se v trenutku misli združijo, kot ena,
nepojmljivo včasih, skoraj, da ni res.
Ko pa misli izbirajo besede zate,
dostikrat me jezik prehiti,
val besed se vsuje nate,
kot da vedel ne bi, da pred menoj si ti.
In vendar veš, kako z menoj je v resnici,
da odganjam sence, kjer jih ni,
takrat vse tisto sem, kar nisem v resnici,
in beseda tvoja vedno misli mi zjasni.
Razumeš bolj me kot jaz sebe, tebe,
veš, kaj je tisto, kar v resnici me mori,
pogrešam tvoj dotik in poleg tebe sebe,
in, ker to veš, bom zate to, kar sem vse dni.
Le misli ti prenesejo besede,
nobenih senc več brez potrebe.

Rasla jablana na mojem vrtu...
Močno korenine v zemljo je uprla.
Širila mogočno deblo,
ponosno veje je v nebo razprla.

Brste je odpirala počasi,
list pri listu-glej med njima cvet!
Nežno zadišalo je po vasi,
ko je moja jablana mogočno zrla v svet.

Zemlja, s soncem obsijana,
polna cvetja in zelenih trav...
Ni nikjer na svetu take,
s srcem sem te in očmi zaman iskal!

Sem prebrodil mnoge reke
in se vzpenjal na vrhe,
gazil skozi žitna polja,
v snu sem mislil le na te!

Ko se izmeriš v kavni žlički
in ko vidiš, kakšna gneča je okrog
tvojih ust in kako radi bi použili
tisto v kapljicah neizrečenega,
ki išče pot do srca.

Ne vem komu se zahvaliti
za barvne odseve v tekočinah,
v katerih utripa tišina luči,
zbrana v leskih s pozebami,
spremenjenimi v kristale,
v tisto z odkloni, ki rjavi v dušah.

Za vse kar si in kar morda še postaneš.
Za vsak dotik srca, ki mi pomaga v noč poleteti.
Tišino ljubezni in krvavo solzo, ki jo znaš sprejeti.
Za vse kar pričaraš na poti do Sonca v objemu Lune.
Za koščke mojega časa, ki ti ga polagam v roke kot strune.

Za nove čase ko bodo moja krila dobila občutek želje 'ostati'.
Za nežne stvari svojega sveta, ki puščaš jih pred vrati.
Tišino, ki jo vržeš v ogenj poln strastnega nemira.
Za trenutke brez povratka,ki jih želiš mi dati.
Zate, ki dovolj ljubiš, da znaš ob meni stati.

Vzela si
pa nisi dala,
odmeva v duši,
tvoj oprosti, hvala.

Dal sem
pa nisem nič zahteval,
v bolečini,
o ljubezni sem prepeval.

Daleč sva,
vsak na svoji strani,
ljubezen umira sama,
nihče je več ne brani.

Blizu je dan,
ko ti bom lagal,
prihaja noč,
ko bom srce izdal.

Tvoje oči
pehajo me čez rob,
padam iz objema,
kot prestreljen golob.

Ne verjemi,
ko v soju sveč,
povedal bom,
da te ne ljubim več.

Tvoje srce
z utripi govori,
da lažejo ti usta
in varajo oči.

Tvoji dotiki
mi mahajo iz sanj,
ljubezen je v srcu
a ne spustiš me vanj.

Tvoje besede
v duši pečejo,
upanje teptajo,
življenje brišejo.

Tipam mrak,
ogrnjen s senco
in prenapetim jadrom beline.

Sledim stopinjam v pepelu.
Skozi prisotnost negibnega
in nespečnost v brezglasnosti.

Vsi smo pepelnati.
Pred nami stojijo visoke straže življenja.
Umaknejo se,
ko se prereže žarek svetlobe,
spirala, ki išče svoj izsanjani sen
in pentlje vezi v temenu razuma.

Solze na licu,
žalost v očeh.
Polzijo počasi
in brišejo smeh.

Mrzli so prsti,
nosek rdeč.
v hladni so krsti,
ni b'lo časa za peč.

Koliko časa še manjka,
da bo studenec privrel izpod griča.
Da bo vrelec izbruhnil čiste vode
iz globine dol, globoko dol navzgor.
Tedaj bom vsa prepletena
z vriski in kriki življenja,
z resnico, ki bo privrela do mojih stopal,
da si bom z njo umila svoje telo.

Da se bom priklonila bolj dol.
Ne samo gor, gor, gor.
Dol, kjer čepi moj mezinec v blatu.
Dol, kjer puščajo živali dlako.
Dol, kjer gnije odpadlo listje.
Dol, kjer z mrtvim padom obvisijo roke,
nepripravljene, da bi se dvignile gor, gor.

Po parku se sprehajam
in jesensko listje pada z dreves...
Vsem vzrokom sledijo posledice...
Vse se spremeni, ne ozirajoč se
na prizadevanja in hotenja...
Ničesar ni, čemur bi pridali etiketo
Priotitete, niti neke velike pomembnosti...
Vse se spremeni, umira in znova oživi...
V tem ali onem, v neki pač obliki...
Veter niti ni močan, je le veter,
opevajoč, svežilni, uničujoč,
nosilec sprememb, ne glede
na prizadevanja in hotenja,
brez prestanka, skozi čas, skozi sebe...
Naj ovije me plašč senc, kaj zato,
naj me sence prijemljejo za roke
in vabijo - ne - zvlečejo na ta svoj ples,
kateri se odvije ne glede na
pričakovanja, prizadevanja in hotenja...
Listi tiho padajo in ležejo na tla,
v vsej svoji mavrični lepoti,
kot prikaz nečesa, kar je bilo
in je krasno v svojih barvah,
ki naznanjajo slovo nečesa,
kar prehaja iz tega, ki tu je,
v tisto, proti čemur nima vpliva,
ne glede na vse, kar je, in celo, kar ni...