Ko besede zlagam v razsežnosti pomena,
z lahkoto se dotikam pekla in nebes,
se v trenutku misli združijo, kot ena,
nepojmljivo včasih, skoraj, da ni res.
Ko pa misli izbirajo besede zate,
dostikrat me jezik prehiti,
val besed se vsuje nate,
kot da vedel ne bi, da pred menoj si ti.
In vendar veš, kako z menoj je v resnici,
da odganjam sence, kjer jih ni,
takrat vse tisto sem, kar nisem v resnici,
in beseda tvoja vedno misli mi zjasni.
Razumeš bolj me kot jaz sebe, tebe,
veš, kaj je tisto, kar v resnici me mori,
pogrešam tvoj dotik in poleg tebe sebe,
in, ker to veš, bom zate to, kar sem vse dni.
Le misli ti prenesejo besede,
nobenih senc več brez potrebe.