Solze na licu,
žalost v očeh.
Polzijo počasi
in brišejo smeh.

Mrzli so prsti,
nosek rdeč.
v hladni so krsti,
ni b'lo časa za peč.

Je žal tudi meni,
in jokam glasno.
Nihče me ne sliši,
lej to je slovo.

Je belo, je rdeče - glej ni več sreče.
Je modro zeleno - na obrazu rumeno.

Lahko bi mi povedal vsaj,
barvo tvojih sanj, da jih oblečem v sijaj..
Pobarvam jih v srebro,
in podarim ti mavrico.

Zdaj sem kot iz peska,
ni trdnih več kosti.
Ni toplega več meska
prozorna mi je kri.

Prodoren vsak pogled,
hladnih mrzlih je ljudi.
Oni mislijo, vsi..
Mislijo da me ni.. me ni.. me ni..

Je tudi meni žal
in jokam jaz glasno.
Nihče ne sliši me,
lej to je slovo.

Zaprejo vrata se,
se žamet rdeč spusti.
v beli krsti jaz,
drugi zunaj so vsi.

Še živa sem če hočem,
še tvoja, čeprav jočem.
Umiram in se živa upiram..
med nebesi in peklom marširam.

Nekoč rojena,
Živela in umrla..
v tvoj krvav obraz
Žalostno sem zrla.

Umrla, umrla...