Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Memoriam_Senca

In memoriam dr. Francu Jerkiču sobota, 27. oktober 2007 @ 06:44 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Tipam mrak, ogrnjen s senco in prenapetim jadrom beline. Sledim stopinjam v pepelu. Skozi prisotnost negibnega in nespečnost v brezglasnosti. Vsi smo pepelnati. Pred nami stojijo visoke straže življenja. Umaknejo se, ko se prereže žarek svetlobe, spirala, ki išče svoj izsanjani sen in pentlje vezi v temenu razuma. Zakaj gorijo telesa brez ognja, zakaj jesenske slane ledenijo travam obraz? Dan je prebodla mrzla megla. Vse je tiho, kakor bi bile vse duše zložene v steklene vitrine mrzlih skrinj. Čutim še toplo roko slovesa in tvoje nebeško telo, ki odhaja med angele in se opoteka na mrzli površini spolzkih stopnic v nebo. Vedela sem in čutila, stiskala zobe in upala. Vprašal si kam so vsi odšli Kje so?. Prihajali so in odhajali. Bila sem zadnja, ki sem se okopala v sončnem zahodu. Medena strd mi je ostala na dlaneh. Gorela je kri in bledeli so listi zelenega oblačila. Tvoj molk se je spreminjal v večni nasmeh. Ko bo jutranja zarja vstajala, boš v njej. Tu je ostalo tvoje sončno srce. Komentarji (1) www.pozitivke.net