Dan enak ni dnevu, niti v noči vedno mesečina...
Ljubezen je človeku sreča, a včasih tudi bolečina...
Beseda kdaj nektar je sladkega medu,
v trenutku drugem daljna visočina...
Ne vedel, resnično, bi, kaj je resnica in kaj Maya,
krog sreče se obrača, zdaj tam začetek in zdaj tu...
Ko razbereš pojme, kaj je in kaj ni iluzija,
takrat izreci iz resnice svoje misli,
kam korak tvoj naredi stopinjo, naslednjega koraka,
se v pesku izriše njena sled, ali pač ostane neopazna...
Ko gledaš svet in misliš, kako te potrebuje,
kako se vedno moraš vsemu odzvati,
ne vidiš mar besede te, ne veš, kaj vse vsebuje?
V dnevu, ki prihaja, in nočni mesečini,
obrni se na vse strani in glej, kaj vidiš...
Če ta sem pred teboj, ko gledaš to, kar vidiš,
pogled usmeri s sveta name, ne preko mene v svet,
ker čas je sicer večen, vendar zagotovo ne ljudje...
Prenesi misel v besedo, nektar sladkega medu,
sicer pa v daljno visočino, pač kakor ti veli srce...
Resničnost ta je, ki je tu, v iluziji me ne najdeš...