Vse, karkoli storimo v življenju,
ima izhodišče v trenutku,
ta pa je vzet iz niza trenutkov,
kateri se razvejajo naokrog,
kakor korenine, še ne povsem
in v celoti zraslega drevesa...
In v dogajanju raste to drevo,
visoko, višje od pričakovanj,
ali pa ostane malo drevesce,
pa vendar postane nekaj kot
posledica nekega izhodiščnega vzroka...
Kot vejevje novo zraslega drevesa
se razvija delovanje tega gibanja
v smeri, ki se nepredvideno usmerjajo,
kot nekaj, izven našega zavestnega vpliva...
In vejevje se bogati z novimi in novimi
sveže rojenimi temi ali onimi listi...
Mi, mi pa smo opazovalci, svojih,
vzročno posledičnih samodelujočih
izvenzavestnih, vzporednih dejanj...
Ko vendar udejanjenje naših misli
in hotenj postane mogočno, bogato drevo,
takrat odpremo dlani in vnjih shranimo
sad, ki je zrasel z našega drevesa...če je...