Za vse kar si in kar morda še postaneš.
Za vsak dotik srca, ki mi pomaga v noč poleteti.
Tišino ljubezni in krvavo solzo, ki jo znaš sprejeti.
Za vse kar pričaraš na poti do Sonca v objemu Lune.
Za koščke mojega časa, ki ti ga polagam v roke kot strune.
Za nove čase ko bodo moja krila dobila občutek želje 'ostati'.
Za nežne stvari svojega sveta, ki puščaš jih pred vrati.
Tišino, ki jo vržeš v ogenj poln strastnega nemira.
Za trenutke brez povratka,ki jih želiš mi dati.
Zate, ki dovolj ljubiš, da znaš ob meni stati.
