Pesniki veliko pesnimo in objavljamo. Bolj malo se pa pogovarjamo o pesništvu. Všeč so mi bile misli o tradiciji in individualnem talentu znanega angleškega pesnika in esejista Thomasa Stearnesa Eliota, Nobelovega nagrajenca za literaturo leta 1948, ki spada v sam svetovni vrh velikih pesnikov. Bil je avantgarda, najopaznejša drugačnost v primerjavi s tradicijo.

Uveljavil se je s svojim svobodnim, največkrat tudi drznim in izzivalnim uporabljanjem jezika in pesniških oblik. Bil je novator poezije sodobnega časa. Poleg Charlesa Baudelaira, je največkrat imenovan za utemeljitelja modernega pesnjenja in sodi v peščico najvplivnejših pesniških osebnosti v zadnjih sto letih.

Menil je, da pesnik ni na noben način pomemben oziroma zanimiv zaradi osebnih čustev, čustev, ki so jih vzbudili določeni dogodki v njegovem življenju. Njegova osebna čustva so lahko preprosta, groba ali plitka. Čustvo v njegovi poeziji bo zelo sestavljeno, a ne tako kot pri ljudeh, ki imajo zelo komplicirana čustva v življenju. Pravi, da v resnici je napaka ekscentričnosti v poeziji, da išče nova človeška čustva in v tem iskanju novega na nepravem mestu odkriva perverzno.

Ni pesnikov posel, da najde nova čustva, ampak, da uporabi običajna, da jih predela v poezijo in izrazi občutke, ki jih v resničnih čustvih sploh ni. In čustva, ki jih ni nikdar doživel, mu bodo služila prav tako kot tista, ki jih pozna. Pravi, da iz tega izhaja, da ni točna formula »v miru priklicati v spomin čustvo«. Ne gre namreč za čustvo niti za spominjanje niti za mir (če nočemo izkriviti pomena te besede).

Gre za zbranost in za novo stvar, ki iz zbranosti nastane, iz velikega števila doživljajev, iz velikega števila doživljajev, ki se praktičnemu dejavnemu človeku sploh ne bi zdeli doživljaji. Ta zbranost pa ne nastane zavestno in po preudarku. Doživljaji niso priklicani v spomin« in se končno spojijo v vzdušju, ki je »mirno« samo zato, ker je pasivno spremljanje dogodka. Navaja, da to ni čisto vsa zgodba. Marsikaj pri pisanju poezije mora biti zavestno in premišljeno.

V resnici slab pesnik navadno dela nezavedno tam, kjer bi moral delati zavestno, in zavestno tam, kjer bi bilo treba nezavedno. Zaradi obeh zmot postaja pesnik »oseben«. Poezija pa ni sproščanju čustev, ampak beg od njih, ni izražanje osebnosti, ampak beg pred njo. Seveda pa samo tisti, ki osebnost in čustvo imajo, vedo kaj pomeni bežati od njih. Pravi, da razum je prav tako nekaj bolj božanskega kot brezstrastnega.

Pesnik Eliot sam pravi, da njegov esej o tem, da se namerava ustaviti na meji metafizike in mistike in se omejiti na take praktične sklepe, kot jih resen človek, ki se zanima za poezijo, lahko uporabi. Njegovo mnenje je, da obrniti pozornost od pesnika na poezijo je hvale vreden namen, saj bi to privedlo do pravičnejše presoje poezije kot take, dobre in slabe.

Mnogo ljudi ceni iskreno čustvo, izraženo v verzu, manj pa jih zna ceniti tehnično popolnost. Toda zelo malo jih ve, kdaj je izraženo prepričljivo čustvo, čustvo, ki živi v pesmi in ne v pesnikovi osebni zgodovini. Čustvo v umetnosti je neosebno. In pesnik ne more doseči te brezosebnosti, če se popolnoma na preda umetnini, ki jo ustvarja. Najbrž pa ne bo vedel, kaj je treba storiti, če ne živi v tistem, kar ni samo sedanjost, ampak sedanji hip preteklosti, če se ne zaveda – ne tega, kar je mrtvo, ampak tega, kar že živi.

In če zaključimo s tem razmišljanjem ali ga celo odpremo našemu razumu in čustvenemu prostoru za poglobljeno spraševanje kakšni pesniki smo mi sami, lahko kaj hitro ugotovimo, da nam pesnikom ni potrebno izražati sebe kot osebnosti, temveč da smo sami medij, in ne osebnost, v katerem se vtisi in doživetja združujejo na posebne in nepričakovane načine. Tisti vtisi in doživetja, ki so za nas pomembni morda ne najdejo mesta v poeziji, tisti pa ki postanejo važni za poezijo, imajo lahko za človeka, za osebnost povsem brezpomembno vlogo.

Skratka takšno mišljenje je dokaj nejasno, saj vemo, da pišemo iz svojih čustev in čustvenih potreb. Gre pravzaprav za ravnotežje nasprotujočih si čustev. Spojeni pozitivno in negativno čustvo navadno močno očara pesnika nad lepoto in prav tako močna prevzetost nad grdoto, ki nasprotuje očaranosti, jo uničuje. Zapleteno, vendar včasih lahko tudi malo bolj zapleteno razmišljamo.

Ni namreč važna veličina in silovitost čustev oziroma sestavin, temveč intenzivnost umetniškega procesa, pritiska pod katerim poteka spajanje. Moč poezije je povsem različna od kakršne koli moči domnevnega doživetja, o katerem nam epizoda da vtis. Pesnikov duh je shramba za sprejemanje in kopičenje občutkov, fraz, metafor, podob in delcev, iz katere gradimo novo zgradbo pesmi, ki sama zase postane telo in duša.