Tipam mrak,
ogrnjen s senco
in prenapetim jadrom beline.
Sledim stopinjam v pepelu.
Skozi prisotnost negibnega
in nespečnost v brezglasnosti.
Vsi smo pepelnati.
Pred nami stojijo visoke straže življenja.
Umaknejo se,
ko se prereže žarek svetlobe,
spirala, ki išče svoj izsanjani sen
in pentlje vezi v temenu razuma.
Zakaj gorijo telesa brez ognja,
zakaj jesenske slane ledenijo travam obraz?
Dan je prebodla mrzla megla.
Vse je tiho, kakor bi bile vse duše zložene
v steklene vitrine mrzlih skrinj.
Čutim še toplo roko slovesa
in tvoje nebeško telo, ki odhaja
med angele in se opoteka na mrzli
površini spolzkih stopnic v nebo.
Vedela sem in čutila, stiskala zobe in upala.
Vprašal si kam so vsi odšli Kje so?.
Prihajali so in odhajali.
Bila sem zadnja,
ki sem se okopala v sončnem zahodu.
Medena strd mi je ostala na dlaneh.
Gorela je kri in bledeli so listi zelenega oblačila.
Tvoj molk se je spreminjal v večni nasmeh.
Ko bo jutranja zarja vstajala, boš v njej.
Tu je ostalo tvoje sončno srce.
Tipam mrak,
