Dragi Dobravci, dragi Vipavci, izgubili smo velikega človeka.

Oktobrsko sonce je pozlatilo latnik pred njegovim domom in Bog je s toplo roko in z ljubeznijo utrgal svoj medeni sadež.

V nas se je zarezala bolečina, kakor brušeno steklo v srce. Večna luč mu je dala svojo podobo miru. Naše nevidne duše prevzemajo navzočnost njegove odsotnosti.

Zapustil nam je dobroto in srce. Srce je bilo vzrok njegovega dolgega potovanja in bivanja med nami. Srce, ki ga je vleklo iz tujine domov in je hotelo delati družini in vsem ljudem samo dobro.

Hudo nam je, neizmerno hudo. Ni ga več med nami. Odhaja. Ostaja nam kot dragocena oseba v našem spominu, v naših srcih. Imeli smo ga radi, spoštovali in cenili.

Njegova človečnost je bila neizmerna. Velika kot gora in tako široka, kot je ves svet. Bil je zdravnik, človek, dobrotnik in prijatelj. Bil si vse, kar je lahko človek človeku.

Zapušča za sabo neizmerno praznino. Pogrešali ga bomo. Po vrnitvi iz tujine sem mu napisala pesem Popotnikova vrnitev. Prebrala sem mu ob slovesu najbolj značilne kitice:

Oh, te rože, ta trava, to sonce prelestnih mladostnih dni,
škržati in majski hrošči ste na vrnitev popotnika dolgo čakali.
Dehti obličje njive po grudi domači. Sonce v obraz toplo žari,
zažiga večerni ogenj v očeh, medtem ko so na vasi vsi že zaspali.

Popotnik občuduje svetlo noč in zlat pramen Severne zvezde.
To je njegovo drevo in on je nebeško drevo, ki raste vse življenje
in razpira veje navzgor v modrino, visoko čez oblake
z obeti v odprtih čašah podleskov iz Dobravce in gmajne.

Srečali ste se sproščeni govorci in zbiralci vrednot.
Drug drugemu ste dokazovali nezmotljiva stara izročila,
si ostrili duha s prvinami izkušenj, pripovedovanjem usod,
a najlepše zgodbe ste našli v ugaslem pepelu spomina.

Kdo je bil Radko kot oseba?

FRANC ali med domačimi RADKO se je rodil tu v Dobravljah pred več kot 93 leti. Njegov oče Franc Jerkič, doma iz Grehcave hiše je v prvi svetovni vojni padel v Krpatih, mati Francka, sestra Tonce, Tee in Ive Breščakove, pa je takoj po Radkotovem rojstvu umrla.

Odraščal je številni družini bratov in sestrá njegove pokojne matere Franke. Ded Anton Breščakov, po poklicu kmet, je Radka vzgajal in mu bil kot oče. Nona Francka Rešeta, šivilja, doma s sosednje Planine, je zanj skrbela kot prava mati.

Njegova nona Marija in celotna Grehcava družina, vsi ste ga imeli radi in Marija je veliko naredila zanj v zadnji letih pa tudi Marjan in Slavko iz Breščakove hiše z družinami ste mu stali ob strani in ga družinsko ljubili, za kar vsem iskrena hvala.

Ded Tone Breščakov je bil dejaven in sposoben, veliko je bral, v mladih letih je tudi pisal pesmi. Ded in babica sta bila zavedna Slovenca, zato lahko rečemo, da je narodna zavest številnim otrokom Breščakove družine in Radku dediščina staršev.

Osnovno šolo je Franc obiskoval v svojem rojstnem kraju. Petnajstletnega dečka je vzela k sebi v Milan teta Tea Breščakova, poročena z zdravnikom Emanuelom Abbatisttom, ki mu je bila kot mati.

K sebi ni vzela le nečaka Franca, temveč tudi sestro Ivo in Tonco, brata Mirka in Roberta, pozneje pa tudi brata Stanka in prevzela je skrb za vso družino.

Vsi v Milanu so študirali in se kulturno udejstvovali.

Za nadaljnje življenje Franca, našega Radka je usodno vplivalo družinsko okolje, v katerem je živel in se šolal. Rasel je v kulturnem okolju, saj so se pri Breščakovi družini, pri kateri je živel, zbirali mnogi slovenski umetniki in razumniki.

Breščakova družina in Franc so kljub dolgoletnemu bivanju v tujini ostali zavedni Slovenci in so s svojim delovanjem prispevali k ohranitvi slovenstva med izseljenci v Italiji.

Franc je študiral medicino v Milanu, nato je specializiral kot internist in ginekolog. Po dokončnem študiju je bil vpoklican v vojsko. Ob kapitulaciji, septembra 1943 so ga zajeli Nemci in deportirali v koncentracijsko taborišče na Poljskem v Ravi Ruskaji in Przenyslu) ter na Holandskem v Mepnu, kjer je delal težaška dela v rudniku. Tam je zapustil tudi del svojega zdravja.

Hiša, v kateri je v Milanu živel, je bila med vojno porušena, dom v Dobravljah, kjer je preživljal otroška leta, pa so požgali Nemci. Po osvoboditvi 1945. leta se je zelo izčrpan vrnil iz taborišča v Milan k Breščakovi družini.

Nadaljeval je zdravniško delo na milanski univerzitetni kliniki, kjer je bil do leta 1975. Ob tem pa je bil zelo dejaven na področju humanitarnega dela s Slovenci po svetu.

Bil je osebni zdravnik skoraj vseh slovenskih družin v Milanu, predstavnikov jugoslovanskih podjetij in naših sodržavljanov, potrebnih zdravniške oskrbe. Med temi so bile tudi visoke državne osebnosti. Pomagal je številnim državljanom, ki so prihajali iz domovine, da bi bili sprejeti v milanske bolnišnice in klinike in da bi jih tam zdravili najznamenitejši specialisti.

Deloval je kot vodja Rdečega križa. Njegovo delovanje je bilo osredotočeno na vračanje slovenskih in jugoslovanskih družin iz tujine v domovino. Nad štirideset let je bil zdravnik osebju jugoslovanskega konzulata v Milanu. Za humanitarno dejavnost je prejel pet visokih državnih odličij prejšnje skupne države.

Dr. Franc Jerkič je bil zdravnik, ki je opravljal svoj poklic z veliko vnemo in predanostjo. Vedno smehljajočega se obraza je z lahkoto vzpostavljal stik s pacienti in bolniki, ker so ti že od prvega trenutka začutili njegovo veliko človečnost in zaupanje.

Ni mu bilo pretežko, bil je bolnikom vedno na voljo, podnevi in ponoči. Bolni in zdravi so se zavedali, da nam njimi bedi doktor Franc Jerkič. Zanj so bili vsi enaki. Najvišja vrednota je bila zanj človekovo zdravje. Dobro, ki ga je napravil kot zdravnik, bo v stalnem spominu vsem Slovencem po svetu, sodržavljanom in domačinom, ki so bili njegovi pacienti.

Vsi smo mu hvaležni za vse, kar je zanje napravil. Vzdrževal je tudi stike in poklicno sodeloval z zdravstvenimi ustanovami in specialisti tedanje skupne države.

Na svoj rojstni kraj, svoje sorodstvo in vaščane je bil zelo navezan. Vse je imel srčno rad. Rad je šel tudi v Gostilno, kjer je srečal domačine, da so skupaj nazdravili in se pogovorili.

Naša pozitivna misel in radost molitve naj spremlja, dragega Radka k večnemu počitku.

Slava njegovemu življenju in delu! Bil je velik! Bil je človek!

Pogrebnih svečanosti so se udeležili številni vaščani in prijatelji iz vse Vipavske doline. Mašo je vodil njegov prijatelj župnik Oskar Simčič iz Gorice, ki je imel tudi poslovilni govor. Njegove zadnje poti so se udeležili Franc Možina iz Dobravelj, ki je govoril v imenu Krajevne skupnosti, Anica Lončar iz Kazelj uslužbenka konzulata prejšnje skupne države v Milanu, bivša Frančeva sodelavka, prijatelj Evstahij Pregelj iz Kopra, Marjan Pavlič iz Izole in številno sorodstvo in prijatelji.

[ Odgovori na to | # ]