Koliko časa še manjka,
da bo studenec privrel izpod griča.
Da bo vrelec izbruhnil čiste vode
iz globine dol, globoko dol navzgor.
Tedaj bom vsa prepletena
z vriski in kriki življenja,
z resnico, ki bo privrela do mojih stopal,
da si bom z njo umila svoje telo.

Da se bom priklonila bolj dol.
Ne samo gor, gor, gor.
Dol, kjer čepi moj mezinec v blatu.
Dol, kjer puščajo živali dlako.
Dol, kjer gnije odpadlo listje.
Dol, kjer z mrtvim padom obvisijo roke,
nepripravljene, da bi se dvignile gor, gor.

Dol rastejo gomolji. Dol so korenine.
Nekoč bom dol in trava bo rasla gor.
Dol se izteka dež in padajo sadeži.
Skale odbijajo žarke gor, gor.
Drevesa rastejo gor in odlagajo sadeže dol.
Lasje strčijo gor, roke obvisijo dol.
Veter piha od morja gor.
Človek pade dol, dol, dol.
Srajco ima zapeto gor,
da mu ne vidiš duše bolj dol.
Oči so obrnjene gor, gor.
Nihče noče biti dol, vsi plezajo gor,
po stopnicah se vzpenjajo gor, gor, gor …..