Bil je pozen prelep poletni dan,
ko šem sel sončnim žarkom naproti,
zagledal sem lepotico kako,
izstopa iz sončne svetlobe.

Ko približevala se mi je,
vedno jasnejša podoba je bila,
a istočasno z očmi jo je,
opazovalo tudi moje srce.

Vedno bolj, ko bližala sva se,
vse bolj stiskalo me je,
ko obšla me je, streslo me je,
saj zadela me točno je v srce.

Solza spolzi kot prvič v objemu tvojega telesa,
prva solza zate.
Na najini obali sijala sva v odsevu odtekajočih zvezd,
nežno prepletala dotike življenja,
ustnice strasti
in občutke neponovljive ljubezni.
Sijala sva na črni pločevini
kot človeka ene duše,
enega srca in telesa.

Kaj narobe storil sem, ne vem,
da mislit nate več ne smem,
da me preziraš ti,
ko dan se novi prebudi.

Pozabiti te ne želim,
ker boljše od tebe ne dobim,
ker srce mi bo jokalo,
ko od tebe bo slovo jemalo.

A slovo pri meni hitro mine,
kakor mine sreča mi,
kanček sreče me prešine,
ko obraz tvoj hitro zgine.

Bila je graciozna deklica.
Popek ji je krasil svetleči se gumb,
pod njim je imela veselo metuljčico.
Mačje magnetke v očeh.

Hodila je z eleganco čaplje.
Večvrstične kitke, ki so se svetile v soncu,
so imele vonje puščavskih rož.
Kožo so ji krasili lesketajoči se biseri.
Bila je zapeljivka z žametnih glasom.
Dišala je po vonjih orhidej.
Na njenih nedrih so bili notni
zapisi njegovih ljubezenskih vzdihov.

Ne vem do kam seže mi spomin
in več ne znam zaznati globočin,
ne tebe, ki sanjam na vrhu te pečin.

Občutim pa, kako umirajo mi dnevi,
kako visoko bel orel se šopiri, sanje trosi,
ko v kljunu še tisto malo mene nosi.

Položil me bo k tebi, ko boš mirno spal,
stražar bo teme, nad svetlobo zmagoval,
a zadnji žarek te ljubezni, bog bo vate vtkal.

Po tednu dni razigrane burje,
ki je pometala kraške borjače
in obalne ceste, se je vlil dež.
Zmračilo se je.
Noč se je potopila v globoki sen.
Utišano in pridušeno.
Kako bi rekel Peter Pavel Vergerij?

Mesto je zaspalo.
Bagerji so tudi zaspali.
Pomembno stanje,
da se odpočijejo.
Budne so ostale le stare palače,
antični spomeniki, kipci in reliefi.
Pomembno stanje za budnost.

(Satira)

Na koncu ulice živi pobič,
ki se boji zdravnikov
in privat ranocelnikov.
Ti ne znajo detektirati diagnoz.

Po stereotipni zdravniški formuli
je pobič za vsak psihični urez
in nazadostno oceno
dobil Amoksiklav 625 mg Enot
za zdravljenje sistemskih infekcij,
dokler ni postal alergičen nanj.
Nato je antibiotik netransparentno
metal v kanto za smeti.

Spet češnja cvetela bo v maju,
Na jasah bo tisoče rož,
Ljubezen prevzela bo naju,
Skrivnostna postala bo noč...

Opojne dišave na tratah,
Prevzelo žgolenje me ptic,
Toploto noči bo v maju,
Ljubezni čarobne bo mik..

Kot lahko posušeno seno
so besede. Zeleni spomin.
So luske prečiščenega drobirja,
rogoznica iz ličk izpod dekliškega telesa.
Nad scenografijo obešene koruze
v kitah so komaj rojeni rumeni vzgibi,
spomini na glas iz roževinastega glavnika,
na katerega so brenkale ustnice
in zvabile pomladno veselje v srce.

Od svete Helene oglaša se zvon,
Dolsko naselje, nad njim je moj dom,
V gozdu, objemu stoterih dreves,
Okoli na tratah marjetk je in cvetk.

Kamor mi seže pogled v dolino,
Vidim Ljubljano,Save brežino,
Ptice prepevajo, pojejo v dan,
Ko jim prisluhnem, nisem več sam...

Ob svetovnem dnevu poezije vas Knjižnica Prežihov Voranc - enota Velike Lašče in Zavod za razvijanje ustvarjalnosti vabita na literarno glasbeni večer

PREPLETANJE POEZIJ, ki bo v torek, 18. marca ob 19. uri
v sejni sobi Levstikovega doma v Velikih Laščah.

Predstavili bomo Antologijo slovenskih pesnic (Založba Tuma,  2004–2007) z gostjami: Marijo Gorše, Tatjano Pregl Kobe in Vladimiro Rejc.
Gostje bosta predstavili pesnici Ana Porenta in Darinka Grmek Štrukelj. Za glasbeni utrinek bodo poskrbeli člani velikolaške vokalne skupine in bobnar Aleš Berlot.

Prisrcno vabljeni s poezijo v novo pomlad!

»Bolje bo, da ne govoriš prav veliko,
sicer bo prišlo na dan tudi tisto, česar se bojiš…«
si mi nekoč dejal –
pridih resnobe treščil v pričakovanje je romantike.

»Ne lepi se na nikogar, da ne zabredeš v odvisnost,«
si me še opozoril –
vem, kaj je ostalo skritega v ozadju.

Prerasla zdavnaj leta sem
otroškega doživljanja;
ne vem, če kdaj jih bom lahko
ob kom še enkrat podoživljala.
V avanturo starševstva
se nisem še podala,
še vedno namreč se učim,
kaj pomeni biti dobra mama.
Spoštujem nje,
ki so otrokom
ne samo življenje dali,
pač pa so jih tudi znali dobro nanj pripraviti…

Se vračam, objemam, pozdravljam te vso,
Iz širne tujine, kjer ni vse zlato,
Mi zemlja slovenska, moj rodni je kraj.
Vselej ostaja moj zemeljski raj.

Lepote morja, vseh prelepih planin,
Ponosen ostajam slovenski, njen sin,
Ko pa prisluhnem šumečim vodam,
Vem da ostal bom, ne grem več drugam.

Je Mura le tista, ki vsej se predam
V mladost me popelje sleherni dan,
Soča šumi, ko njen tok se zbistri,
Sava in Drava, v lepotah živi.

Le kje v daljavi si moj dom,
Mar videl te še bom ?
Le kje si lep PANONSKI svet,
Kdaj videl te bom spet ?

Topoli, griči in ravan,
Polepšali so dan,
Ko klasje zlato zašumi,
Me spomni lepih dni...

Ko se trudim
najti plemenitost,
je največ, kar lahko srečam,
preprosta misel v nevpadljivi obleki.
Ko se ta začne truditi koga spremeniti,
jih je veliko, ki jo kmalu zapuste,
zakaj poučevanje, vzgajanje
sta danes vse bolj osovraženi dejanji.

Kaj pa je danes še zares vrednega?
Neprestana rast,
napor in vztrajnost,
budnost in srčnost,
sam nepotreben balast,
ki utesnjuje,
bi porekli mnogi.

Le kje si sreča, mar te ni,
Ne veš kako močno boli,
Le kje si sonce topel dar,
Za me ti ni več mar...


Odšel na pot, jo bom iskal,
Mi mar je ves denar,
Jo našel bom s seboj bom vzel.
Še vprašal prej, če smel...

Mojih trubadurjev pa že nikomur ne dam.
Nihče ne bo vstopil v moj zaklenjeni grad.
Obožujem skrivnosti pomladnih vetrov in vode,
zapeljevanje jasmina in sladkih vonjav.

V vitražah se lesketa moj steklenih spomin.
Živobarvnost zračnih mas, ki se poigravajo
sončne ovale, hrepeneče po veselju.
Tam so shranjene baletne copatke,
rolke na štirih kolesih, encimi prvih sladkorčkov
in mleko moje kože. V posebni skrinjici
so zlepljene krhke vezi harmonije.
Na kavelj je obešena roza nedeljska obleka.
Sveža in napeta lica svetnice, njenih dih,
Gallusov madrigal sonorno zveneč.

Lilit:
Rada bi ti božala telo,
ne zaspi tako hitro! Odpri oči!
Nedotakljivi nič zapredaš v pajčevino,
prosojni piš golote skozi preohalapno kožo.
Zasede in šive vidim v tvojih očeh.
Za njimi so pustinje. Hrup tišine.
Na levi imaš razsuti horizont pepela.
Zasevek male teže ti je zanihal zrak,
ki stika za nečim po duši.

Adam:
Zlagam v shrambo hišo, ki se je sesula.
Brez stopnic je soba, hladni svet.
Slepa pega – absolutni nič.
Izhodiščna vrednost po merilih
med pozitivnim in negativnim je f(x)=0,
ki je postavljen med zidove, celo pred zid.
O moja vladarica, ko bi me le razumela?

Pusti me
neopaženo
še naprej
po svoje
meriti čas.

Pusti
pri miru
moje navidezne medalje,
ki sem si jih sama poklonila.

Ni želje mi večje, da slišim tvoj glas,
Kot dete, otrok, še bil tvoj korak,
Si jokal proseče, rotil tvoj je jok,
Postite me k njemu, saj sem otrok...

Usodna, beseda, ki imela je moč,
Mi vzela je tebe, odšel sem v noč,
Le tamkaj v daljavi, ti vidim v obraz,
Nič te ne izbriše, ne dnevi, ne čas...

Prezrači svoje misli,
mi nekaj v meni pravi,
ko zasuta z raznimi podatki
razglasim izredno stanje.
Kaj naj obdržim,
kaj naj odvržem,
moja večna je dilema,
vedno znova aktualna tema.

Danijela Premzl

Druga polovica kroga,
kje začne se, kje konča?
Kje so meje vašega in našega sveta?

Sonce, sreča, dnevi radosti,
vse v krogu se vrti,
v trnju vrtnica cveti,
skoz trnje skupne vodijo poti ....

Darinka