Se vračam, objemam, pozdravljam te vso,
Iz širne tujine, kjer ni vse zlato,
Mi zemlja slovenska, moj rodni je kraj.
Vselej ostaja moj zemeljski raj.

Lepote morja, vseh prelepih planin,
Ponosen ostajam slovenski, njen sin,
Ko pa prisluhnem šumečim vodam,
Vem da ostal bom, ne grem več drugam.

Je Mura le tista, ki vsej se predam
V mladost me popelje sleherni dan,
Soča šumi, ko njen tok se zbistri,
Sava in Drava, v lepotah živi.

Hribi, planine in naše morje,
Mesto Postojna in njeno srce,
Nekako skrivnostna, svoj biser ima,
Le kdo v svetu ga še ne pozna.

Tecite mi reke, potoki njih tok,
Jezera lepa ste, njihov otrok,
Vsakdo, ki ljubi slovensko zemljo,
Tega v tujini pozabil ne bo.

Ljubljana je tista ki kakor srce
V soncu je sonce, ko več ni megle,
A tam nekje, kjer še Drava šumi,
Zdi se da kralj je rek, naših dni

Lepa Dolenjska na jugu zemlje,
Štajerski hribi, prisrčni ljudje,
Krka zelena je, ki v cvičku igra,
Res si prelepa Slovenija vsa.

Nikjer ni je grude slovenske zemlje.
Vse prelepo je, zaigra ti srce,
Kakor jezera, prelepe gore,
Kličejo k sebi morje, vode...

Jožef Koprivnikar