Mojih trubadurjev pa že nikomur ne dam.
Nihče ne bo vstopil v moj zaklenjeni grad.
Obožujem skrivnosti pomladnih vetrov in vode,
zapeljevanje jasmina in sladkih vonjav.
V vitražah se lesketa moj steklenih spomin.
Živobarvnost zračnih mas, ki se poigravajo
sončne ovale, hrepeneče po veselju.
Tam so shranjene baletne copatke,
rolke na štirih kolesih, encimi prvih sladkorčkov
in mleko moje kože. V posebni skrinjici
so zlepljene krhke vezi harmonije.
Na kavelj je obešena roza nedeljska obleka.
Sveža in napeta lica svetnice, njenih dih,
Gallusov madrigal sonorno zveneč.
Slišim glasbo besedil, ki merijo korake po tirih.
Polne dvorane poslušalcev kljubujejo času.
Učilnice šolskih potrebščin plešejo v ritmu jazza.
Tam počivajo vsi berački, ki so umrli
v svoji ljubezni, ukročena ženskost
in kult svetnice, ki se je do tal sesul.
Mojemu Romeu sivijo lasje.
Izgnal je vse trubadurje za zapahe gradu.
Misli, da je edini, ki je znal lepo peti
in me zapeljevati ob grajskem obzidju.
Roka naslonjena na perut ptice
mi odklepa pojočo ključavnico grajskih vrat.
Neka strgana struna mi zaganja srce.
Mojih trubadurjev pa že nikomur ne dam.
