Zopet sam kot nekoč,
zatekam se k bleščeči svetlobi,
ki vedno se je topila zate.
V majhni sobici, na tleh,
ležala si, spokojno spala,
z nasmehom na obrazu sanjala o lepoti novega trenutka.
Topile so se sanje žarečega morja,
ki je usihal z vsako novo kapljico.
Zazrt v svetlobo, ki še pred kratkim žarela je za oba,
ti si jo prižigala,
ji dajala življenje in jo ljubila.
Zopet jo prižigam sam,
še vedno gori, a njenega žara več ni,
izginil je s teboj,
kot da čuti tresočo, mrtvo roko,
ki daje novo ji slovo,
kot da ve,
da umira le zase.