Kot lahko posušeno seno
so besede. Zeleni spomin.
So luske prečiščenega drobirja,
rogoznica iz ličk izpod dekliškega telesa.
Nad scenografijo obešene koruze
v kitah so komaj rojeni rumeni vzgibi,
spomini na glas iz roževinastega glavnika,
na katerega so brenkale ustnice
in zvabile pomladno veselje v srce.
Vzhaja jutro, jasen sončni dan.
Natančen čut, ki upogiba hrbet.
Ko starosvetni kerub oživi,
šepeče beli oleander tiho vetra dih.
V nemiru biserov na krilih cveta
se zaziblje v sen lepote
kot čisti zavestni odmev.
Nikoli rože ne pijejo sonca
iz istih posod. Vse se menja.
Že ko nagovoriš dušo,
odhaja trenutek, kot odtajajoči
sneg se zlije v besedo in na veji
zaziblje pomladinko žametni nasmeh.
Svetilka telesa ga vpije v ples luči.
V zadnji loži krošnje drevesa sedim jaz
kot nekakšna vila na veslu mladosti.
Spomin je zakosmatinil
pomladno mačico ob ribniku,
ki jo zemlja ponuja soncu.
Kot lahko posušeno seno
