Ves sem v oblačilih
čustev in hrepenenj
po tebi, stkale so jih
misli, dolge sanje v nočeh.

V večerni tančici,
da prideš, te čakam,
ko pade mrak, jo snamem
za lepoto srca s čustvi.

Med kapljami dežja
premikam noge, telo
hrepeni po tebi, želja
biti s tabo je neizmerna.

Korak previdno
me vodi med njimi,
kapljicami, ki padajo
kot solze tvoje v noči,
ko sama si in ti je težko.
Hitel, bežal pred njimi
sem, pred tabo, si oči
zapiral, srce, mi žal je,
me duša boli, rad videl bi,
da prideš nasproti mi,
po poti najini, tlakovani
s poljubi strasti, z mesečino
srebrno osvetljena, da prideš
takrat, ko sonce bo jemalo slovo;
takrat, ko dežuje, hodim jaz,
sledi v vodi so nevidne, jih ni,
ko pridem v svet tvoj, te obiščem, povej, kje si.

Skozi vrata ne more nikoli
vstopiti in izstopiti isti človek.
Nikamor ne more brez
kakšne dodatne ljubezni.

Prihajanje in odhajanje
je kakor izviranje vode
izpod skale, ki jo tok zapušča.
Vsakič privre druga.

Za vsakim prsim košem
nekdo pride in mine,
medtem pa živi
kot zbiralnik in oddajnik.
Skozi pore za obzidjem iz kosti
vstopa brezbrižnost, kot ličinka
in lazijo črvi v notranjo negibnost.
Osuplo skozi luknjičavost kože
potujejo v notranjost,
globoko zlezejo v kletko,
se naselijo in lazijo po belem apnencu.
Ponotranjeno oglašanje, zgoščanje,
plezanje, vzpenjanje, padanje,
izgorevanje skozi dimnik kože
na meji, kjer se človek dogaja.

Z enim očesom opazujem svet,
z drugim motrim sebe.
Sprašujem se, s katerimi čutili
bi mogla zaznati, da pri tem
očesi ne bi kockali za zlatnike.

Strmenje nima leska čistega zlata.
Le sončnica s svojim gibanjem
in kroženjem za soncem
je pridobila njegovo težo in barvo.
Očala pa niso spodbudna za delo,
ker so podrejena orodja
za spreminjanje resnice.

V tolmunu reke, tega
našega časa sem našel
te, črni dragulj moj, bila
v školjki si bisernici, sem povsod te iskal.

Globoko v vodi
preteči, temno zeleni,
med drvečimi kamni,
v vrtincu življenja, na dnu, bila si v školjki.

Z nogami bredemo po mlakužah
in brozgamo po blatnih kanalih.
S skodranimi lasuljami
med krošnjami dvigamo jambore,
kot nekakšne zastavice plapolamo,
se obešamo za vrvi in zvonimo,
pritrkujemo dihanje in se vzpenjamo
med medene kite in pozlačene kosme.

Dvigujemo se še višje, čez robove
srčne mišice in brusimo kristalne
ploskve drugih svetov z zobmi,
jedkamo nebo s plinastimi izdihi,
svojo kožo spreminjamo v tkanino
in jo pokrivamo z dragocenostmi.

Ko iščeš razpravno dvorano,
da bi uveljavil svoje pravice
na tribunalu vesti s pravično sodbo
zavesti, se ti čudno zdi,
da ni nikogar v njej.

Saj ne more biti,
da ena oseba toži in sodi.
V eni osebi tožilec, sodnik in še odvetnik.
Nauči se gledati sebe z očmi drugega.

Leživa na oblakih čustev, meglicah
jutranjih, sencah večernih,
pijeva roso s cvetlic,
koktajl s sončnimi žarki ob žvrgolenju ptic.

S prefinjenostjo svojih čustev,
spoštovanjem lepot,
nudiva drug drugemu sebe, splet
bogatih radostnih trenutkov, užitkov…. sladkost.

Kot vila v belem,
čipkastem, prosojnem
velu si bila, ko prižeta
tesno sva srci čutila in plesala.

Vso sem te čutil,
čutila si me, sem pot
vabečega života občutil,
reko naraščajočo v tebi, povsod.

Odakle su došli, kojim putem,
kako su prošli, ti tvoji nečujni
koraci, kako su mi u dušu ušli?

Osvoji me svojim usnama, od najslađeg vina,
očima mrkim crnjim od noći,
rukama nježnim, drhtećim ko klasje žita,
tvoj glas osuši sve rijeke moje.

Znam, ljubav ne može letjeti a da se ne
zaustavi, u tvom zagrljeju grlim sve čari života,
svaki put je kao nikada i kao uvijek, životu mom
si poklonio zore pune ljubičica.

Vračanja v čas ni.
Poznam umik iz časa,
Vendar nimam izkušenj,
da bi kdaj živela
izven te dimenzije.

Živeti v času
ni samo potrditev,
da brezčasje obstaja.
Vse ima nasprotni pol.
Svetloba in tema.
Ljubezen in sovraštvo.
Pamet in neumnost.

Ti sonce si moje,
ti moj si obraz.
Ti luna si moja,
moje duše odraz.

Oči so sijoče,
kakor da se biser joče.
Noben glas iz tvojih ust,
priti noče.

Samo tu si,
pred mano.
Zdaj vem,
kaj naj s sabo.

Slišim udarec vesoljne ure.
Prodoren zvok gonga.
Guba se mu brezno.
Groza praznine.
Slutnja na novem poganjku.
Duhovni fantasti vstajajo
iz konserviranih trupel
z voskom v ušesih.
Premikajo se koordinate
brezcelične anonimnosti.
Zmaličene votle lobanje.
Futuristični parniki plavajo po
razsvetljenih ulicah kozmosa.

Ne bom vzela, tudi pustila ne bom.
Ne bom jokala, saj Ti si sreča,
najnežnejši sončni žarek v jutru,
le živi in bodi srečen, le smej se,
tvoj nasmeh prežene vse črne oblake.
Vedno bodi takšen kot si, ker si krasen.
Saj si Ti najlepše, tako ljubko bitje.
Le živi, saj si ti - življenje moje.

Skoraj od vsega sem osvobojen,
še od sebe nisem več odvisen,
le od tebe, duše tvoje
sem odvisnež, zasvojen od lepote.

V sistemu si mojem
sostanovalka, na odru noči, sanj
v glavni vlogi nastopaš, briljantna
si, ko z nogami kot gazela
elegantno, vzvišeno, tankočutno
vame, v sanje moje stopaš.

Gledal sem jo,
a je nisem videl,
pogled moj v prazno
zre, sem klical jo, nje nisem slišal.

Glas moj v prazno
valovi, kot ptič s perutmi
zlomljenimi v globel, v brezno,
ni ona, odmev izmučen, sam se vrača, doni.

V vodi leži telo moje
belo, modrikasto,
pegasto,
lasje razmršeni lebdijo.

Oči brezbarvne vodeno
zrejo v nebo, začudeno,
ga ne vidijo,
niti senc, ki govorijo, ne slišijo.

Ti si žebelj v mojih ranah,
ponovno jočem na tvojih ramah;
dodajaš sol na moje rane,
niti solza te ne gane.

...

Potiskaš me pred vrata pekla,
vstopava v ero zla.
Kot morfij potrebujem te,
saj kot mamilo ljubim te.

Stojiva pred oviro,
prepreko, ograjo,
pred dilemo, odločitvijo,
če sploh naprej in če, kako?

Med nama stoji,
se vzpenja, grozi,
ne da nama dihati,
trezno razmišljati, skeleče boli.

Biti sam, samota boli,
človeka ubija,
ga uničuje, mori,
mu živeti ne da.

Sam, brez sna v nočeh
dolgih, s solzo v očeh,
v duši, v srcu bolečina,
povsod tema, nema tišina.

Kot cvet dehteč,
Očarljive tvoje so oči,
Sproščen je smeh na licih,
Skrivnosten vselej se mi zdi...

Ne vidim gub na licih,
Ki letom so pripete,
Piše jih življenje, meni, tebi čas,
Postanejo sopotnik naš...

Pridi mi takrat,
ko boš čutila
v sebi nemir, ko boš sama,
ko boš žalostna solze točila, pridi vsakokrat.

Čakal te bom
s soncem v očeh,
s pesmijo zvona, sam,
v objemu valov ljubezni, v toplih zvezdnih nočeh.