Razdalje

ponedeljek, 23. junij 2008 @ 11:25 CEST

Z nogami bredemo po mlakužah
in brozgamo po blatnih kanalih.
S skodranimi lasuljami
med krošnjami dvigamo jambore,
kot nekakšne zastavice plapolamo,
se obešamo za vrvi in zvonimo,
pritrkujemo dihanje in se vzpenjamo
med medene kite in pozlačene kosme.

Dvigujemo se še višje, čez robove
srčne mišice in brusimo kristalne
ploskve drugih svetov z zobmi,
jedkamo nebo s plinastimi izdihi,
svojo kožo spreminjamo v tkanino
in jo pokrivamo z dragocenostmi.

Veselimo se, ko zavijamo dneve
v celofan, da jih prodajamo
na stojnici kot vabljive sladkorčke,
ki jih zaužijejo drugi ali pa jih dajo
otrokom zvečer, ko ugasnejo luči.

Prištej vsak dan, ki je pripadal tebi,
dan k dnevu, eden k drugemu,
tako kot majhna ličinka, ki jo bo
izlevitev iz pretesne kože
potisnila med krile metulja,
da spozna svoje majhne sence
in kako brezprsna je roža brez kril
s svojimi lističi, onkraj njegove
izkušnje letenja, usipajoča se ob
nalivu na humus za prihodnjo pomlad.
Pozabila je nase, ker njena ljubezen
ni bila od tega sveta.
Sonce ji je vdahnilo, raztopilo
in spilo njen pravi namen.

In ti si med tem pozabil na naočnike,
na nekaj krušnih drobtinic na mizi
in na prijatelja, ki se je spremenil
v kolibrija z dolgim kljunom,
ko ga je sla po letenju
nesla daleč od tvojega očesa.

www.tatjana-malec.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Razdalje_Dvigujemo_Dneve