Kot majhen otrok sem v pravljice verjel,
Sanjal o srečni družini in si jo želel,
Verjel sem da dobro je ključ do sveta,
Ta sreča bila je del mojega srca.
To malo srce je veliko bilo,
V njemu se skrivalo bogastvo je vso,
Življenje sprejel sem kot nebeški dar,
Vedno za vse ljudi bilo mi je mar.
Kako naj razumem ostale ljudi,
Vsi nekam hite, vsem se nekam mudi,
Ne znajo sprejeti ljubezni v srce,
Obsojajo druge, sebe pa ne.
Zavedno otrok bi jaz še ostal,
Živel bi v pravljici in ničesar se bal,
Širil ljubezen bi med vse te ljudi,
Na svetu naj dobro zavedno živi.
Kot majhen otrok sem v pravljice verjel,
