Na konec hodnika vidim,
dolgega temačnega rova,
svetlika se nekaj, del žarka
sončnega, je svetla točka ali sanjam?
V prahu, v temi,
na tleh leži, se sveti,
obroček, uhan, osamljen,
od nje je, njej podarjen, od nje izgubljen.
Sklanjam se, hropem,
teči ne morem, sopem,
nimam rok, ga pobiram
iz prahu, pozabe, kako boli, ne sanjam.
Nisem je hotel z njim
priklenjati, ne vezati nase,
stvarnik mi priča je,
da zares sem jo ljubil, odšla je od mene,
ne sanjam, v prahu na koncu neke
poti ni točka svetleča, odvržen uhan je, od nje.
Na konec hodnika vidim,
