Kot vila v belem,
čipkastem, prosojnem
velu si bila, ko prižeta
tesno sva srci čutila in plesala.

Vso sem te čutil,
čutila si me, sem pot
vabečega života občutil,
reko naraščajočo v tebi, povsod.

Vsa si se mi predala,
v ritmu plesa, ko poletela
sva v nebo med zvezde, luna,
žarki, svetloba nežna je bila čustev glasba.

Eno samo poletje sva plesala,
pomlad, pila napoj iz studenca
lažnega upanja,
predajala sva se, da je sanj konec sva slutila.

Veter spominov raznaša
po polju, strnišču bodečem,
vel beli tvoj, smeh tvoj odmeva
po gori, v srce bodejo sledi, spomini na tebe, ženo v belem.