Ko iščeš razpravno dvorano,
da bi uveljavil svoje pravice
na tribunalu vesti s pravično sodbo
zavesti, se ti čudno zdi,
da ni nikogar v njej.

Saj ne more biti,
da ena oseba toži in sodi.
V eni osebi tožilec, sodnik in še odvetnik.
Nauči se gledati sebe z očmi drugega.

Bodi sebi ranocelnik za puščice,
ki si jih izstrelil vase.
Izmeri se z natančnimi merili iskrenosti.
Izmeri si prag svoje bolečine.
Ne postopaj pred sodno palačo.
Zlezi vase! Prisluhni si, kako doživljaš
glas sodnika, ki izreka sodbo v tebi.

Vloga tožilca in sodnika sta neločljivi,
in vendar jih boš moral ločiti.
Narediti rez med siamskima dvojčkoma,
ki se tiščita skupaj zaraščena v trupu,
kjer je sedež duše in srca.

Ne moreš opravljati dveh poklicev
hkrati, pa še v tretjega te sili tvoj gen
pravičnosti, ki si hoče izkašljati pljuča
in vdihniti kisik, ki ga telo potrebuje.

Vlogo zagovornika opusti.
Ali ne vidiš, da si skozi v njej?
Zunaj dežuje, tožilec in sodnik sta se
umaknila v najglobljo plast tvoje zavesti.

Razpravna dvorana je še prazna.
Sam, brez zagovornika boš težko
vstopil vanjo, kajti tožilec in sodnik
sta si že nadela sodniški togi.
Ti si pa gol. Svoje oblačilo imaš
shranjeno v spominu.

Zagovornik zunaj pravi,
da bo neznansko zapleteni proces,
ker si na svoji poti zapustil sledi,
ki jih je zakril prah in pepel.
Opravil si žgalno daritev, holokavst
vsega, kar se ti je izmuznilo iz duše.

Čutiš se zadolženega svojemu spominu.
V vestni ni nič določenega, ki bi ločilo
tvoja dejanja in Ono.
Vse se odvija brez zakaj.

Ko te Ono upogne in kliče na sodišče,
te tvoj zakaj opravičuje, se spremeni
v zagovornika in ti kolebaš med tožilcem,
poroto in sodnikom; odvetnik pričakuje,
da ga boš dobro poplačal, saj ti bo omogočil,
da preživiš ves ta pravniški jezik vesti
in izrekanja resnic o sebi.

Ono je hvaležno, da se nagibaš
pri gledanju na izpraševanje še v drugo smer.
Omogoča ti odkritje najbolj izvornega daru,
da greh pretvoriš v kesanje in kesanje
v oprostilno sodbo. Saj si samo človek.
Žival ulovi svoj plen, da se nasiti.
Tebi sitost ni dovolj, potrebuješ,
kar ne potrebuješ v svoji delti nasipavanja
peska ob rokavih iztekanja svoje plazme v morje.

www.tatjana-malec.si