Za vsakim prsim košem
nekdo pride in mine,
medtem pa živi
kot zbiralnik in oddajnik.
Skozi pore za obzidjem iz kosti
vstopa brezbrižnost, kot ličinka
in lazijo črvi v notranjo negibnost.
Osuplo skozi luknjičavost kože
potujejo v notranjost,
globoko zlezejo v kletko,
se naselijo in lazijo po belem apnencu.
Ponotranjeno oglašanje, zgoščanje,
plezanje, vzpenjanje, padanje,
izgorevanje skozi dimnik kože
na meji, kjer se človek dogaja.
Tam so hiše, jezik, ljudje,
zvezde, sanje in preslikane stvari.
Jutra, težka megla, maske,
zastori in gledališče, ko te nekdo
uporablja za svoj scenarij:
'Klanjam se' in sprenevedavi nasmeški,
komolci, čeljusti, krdelce petičnežev,
ki ne vedo ali bi ti odzdravli.
Duševni minus deset
za tvoj duhovni pol,
feniks, ki v tebi umira
in panter, ki žveči čustva.
Ti bi zlezel v drevo,
ki ima le oči za svetlobo
in senco povzročenih krivic.
Zaslanja te zid Potemikne vasi
in glava kinka navzdol.
Ti pa pišeš in pišeš,
preprosto povzdiguješ ljubezen
in miliš srce, ustvarjaš mehurčke.
Vse se peni, ko lužiš bolečino
in čistiš trhli les,
ki so ga pustile ličinke za sabo.
Za vsakim prsim košem
