Lep pozdrav Majda,

seveda presenečenje je zelo lepo in me radosti, da si vzpostavila stik z mano. V Kozjo Paro bom brez drugega prišla. Sem ti pisala pismo na tvoj mail. Lepo bi bilo, da bi bilo organizirano še kakšno druženje pri vas, da bi se spoznala tudi s pesnikom Jožetom. Pri vas doma sem bila, ko je bil še tvoj no nono živ. Marija in moja mama pa sta bili prijateljici. Pisatelj Kravos in moj ded pa sta bila soseda in prijatelja. Kravos opisuje v svoji knjigi naprednega Breščaka, mojega deda. Veliko zanimivih zgodb mi je ostalo v spominu po izročilu mojih prednikov, marsikaj zanimivega vam bom povedala, ko se srečamo. Marsikaj od tega sem opisala tudi v genealogiji o mojih prednikih, ki te bo gotovo zanimalo. K vam se bom kmalu vrnila in vas obiskala.

Kozje Paro in potoček Vrnivec opevam v tej pesmi:

OREH

V orehu, orjaškem drevesu,
ki je stalo ob potoku Vrnivcu
pod vasjo Kozja Para ob Vipavi,
sem slišala proseči glas
naj še malo ostanem,
da ga je voda ranila v koreninah,
da je ganjen in da jo čuti
prepredeno po žilah kot jok
in da nikjer ni nikogar,
ki bi ga znal tako poslušati kot jaz.

Stala sem ob njem
in se nisem znala ravnati
po njegovem času.
Na travniku z valujočo travo
so ležali orehi. V njih so bile izbe
in kamrice, v katerih so spali njegovi
otročički, glasba, vode in nebo.
V jedrcih so bili skriti plazovi,
kamenje, kristali, zvezdne noči,
zvoki vode in pisane skrivnosti cvetov.

Čutila sem, kako mu močno drhti duša,
da se mu bodo odprle duri in kako
mi bo stegnil svojo vejo v slovo.
Tako sem bila uglašena z njegovim
hrepenenjem, da sem naposled našla
tisti skrivni kotiček, ki sem ga gojila
zanj v svojem srcu, in tiste zlate niti,
ki so me vezale na njegove plodove -
na oreščke, ki sem jih vsako leto
pobirala v travi in jemala iz potoka,
ko sem zajezila z zaporo njegov tok.

Skoraj bi bila pozabila, kako
so me božale njegove korenine
po bosih nožicah, ko sem brodila po vodi
in kako me je hladil v senci,
kako sem ga stresala in klatila s palico,
ko je bil še drevesce.

Skoraj bi bila pozabila, kako se je
staral in kako sem jaz rasla v deklico
in se že skoraj zaljubila
v tega samotnega posebneža,
ki je dremal in čakal name.

Čutila sem, kako je znotraj topel
in zunaj hladen in kako čutim v sebi
nekaj živega, kar je podobno njemu.
Vedela sem, da k tej čudoviti naravi,
spadata tudi orehovo drevo in vrt
mojega otroštva, da je drevo v sebi bolno
in da se potiho poslavlja od mene.

Stala sem še nekaj časa ob njem
in videla, kako je odložil svoje
porumenele liste v vodni tok
in strmel vame odprtih oči
s svojim suhim telesom.

Tvoje pismo in ta pesem o orehu, mojem prijatelju posebnežu iz otroštva sta me skoraj do solz ganila.

Prisrčen pozdrav, ostaneva na zvezi
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]