Kamen ti je padel iz roke.
Obstal si kot kip,
za težo kamna lažji,
v gmoti kamnit.
Umolknil je veter,
ki je usmerjal roko v cilj.

Dleta na delu ustvarja,
prste breztežne
in utišane čute lovca v njih.

Pazi se, da ne ukradejo ti sanj
ti, ki so svoje z leti zatajili
in jih zato niti drugim več ne zmorejo privoščiti.
Ko ob sanje boš, te bo življenje kaj hitro postaralo:
upanje bo zate le še lepa beseda,
ki pa nikakor ni resnična,
postal boš zdolgočasen cinik,
ker te bo življenje prej ko slej ranilo.
To vse se ti ima zgoditi le tedaj,
ko se boš svojim sanjam resnično odpovedal.

Danijela Premzl

Je človek,
ki ga je oplodil
njegov oče?

V nedrih kača,
na obrazu oltar
in temna pega
motnega dna.

Vina na pretek.

Naj Ti zaupam vse, kar me teži,
nate preložim vse svoje skrbi;
veš moje sanje,
katerih si še ne upam zaživeti… -
na vsakem koraku me spremljaj,
ne dopusti, da me kdor koli ali kar koli
odvrača od Tebe, saj si vendar moje vse!
Milostno me sprejmi v vsej moji nepomembni majhnosti,
katere se zavedam in kesam,
prosim Te, poruši vse pregrade,
ki naju razdvajajo,
dovoli, da od Tebe črpam moč
za svoj osebni boj.

Raztopil si se v mojih očeh.
Dotikam te s spuščenimi vekami.
Zamižim in ti se zlivaš v moj hram,
kjer rastejo pokrajine flisastih gričev
in zeleno dekliške oljke.

Eterično mavričen
in travnato sanjav je dan,
ogrnjen s sinjim šalom,
ki izroča nevesto
svatbi razigranega morja.

Ljubiš me,
ne da bi s svojo roko
dotaknil mojo dušo,
ki se vrti v kolutu
svetlobe in na njej
raste skrotovičen hrast,
zasvojenec z zemljo.

Vse posrka vase,
da bi se s svojo krošnjo
prikupil nebu,
ki lebdi nad njim
s skoraj brezsnovno
praznino odsotnosti
zaklenjenih kroženj
v znamenju osmice.

Me vnukec vprašljivo gleda v oči,
Pomane si učke, ko govori..
Daj dedek poglej v zvezdno v nebo,
Rad bi imel zvezdo, daj vzemi dol jo...

Veše dete predrago, to bo težko
Tam zdaj spančka moj ati, mati sladko..
Ko več tu me ne bo, le ena več bo,
Če boš zaželel, se menil boš se z njo...

Izgubljena sama stojim
svud pepeo oko mene,drtim
od studeni, tražim nekog.
Vidiš li me? Tražim tebe.

Iz daljine čujem glas
iznemoglo ko da zove,
kud da krenem? Kad sve
je isto, sam pepeo oko mene.

Dragi Bože, put pokaži,
kuda sada krenut moram,
kako doći do tog glasa,kako
izać iz pepela?

Kje si, ko te najbolj potrebujem?
Kje? Ko sem sama to bitko bojujem.
Kakšna je tvoja ljubezen?
To niti dejanja niti besede,
in - je ljubezen?

Spet nekdo drugi oporo mi nudi,
spet nekdo drugi tolaži
in nežno ljubi.
A meni zato sploh nič ni mar.
Sprašujem se le zakaj?

Zakaj te še vedno ljubim?

Ni naključje,
da začutiš sebe,
ločeno od besed,
z zavestjo
tihega čustvovalca.

Dobiš ukaz vesti:
Odpri oči!
In oglasi se čustvo,
ki še ni beseda,
le vid za gledanje sveta.
Enotnost krvi in duha
s čutili sluha in tipa.

Ko ljubeznjuješ, te luč prekorači
skozi samotno drevo in vstopi vate
zeleno bleščeče vreteno dneva.
Z všitkom na peclju,
z zarezo počez, ki listi nasmeh.

Jerte so puhaste, zibajo zrak,
suite plesnega valčka noči.
Jutranje sonce ptico umiva,
na platani srebrnkasto poje,
vonj morja pozlatil je kožo soli
in trsje boža vrtno stezico.

Ljubezen, praviš,
so čustva zgrešena,
balon poln obljub, zraka,
z malo zaščite, jo vedno iščeš.

Najti je ni težko,
vsak, no, skoraj
vsak ponuja jo,
vendar ni prava, je instant, zmeraj.

Sanjam te, podnevi
te sanjam, ljubezen moja,
ponoči sem, ljuba moja,
buden, ne spim, ne morem,
bedim, razmišljam in tuhtam,
zaspim, ko se zdani.
Živim zate, danes
živim za oba, jutri
bom še morda živel,
pojutrišnjem tudi,
če živel sem včeraj,
ne vem, saj živim zase danes.

Spet mak rdeč, dehteč,
Na poljih vabi k sebi,
Ta nežen cvet omamen,
V pesmi bom poklonil tebi...

Že vetrič rahel mu nagaja,
V barvi , nežen se razdaja,
Iskriv, privlačen, je čarobno lep,
Zato poklanjam v pesmi ti ta cvet....

Ne morem razumeti modrosti dreves
in njihovih zatopljenih misli vase.
Kot mamutove kosti imajo debla
In krošnje se zeleno razživijo
v pomladanskem smehu,
ko posrkajo luč poletja
in poskrbijo s svojimi sadeži
za ljudi, ki jih niso nikoli videli.

Ko prideš z vetrom valujočih polj
v njihovo bližino, slišiš glasbo,
ki se razcveti v krošnjo in simfonijo.
V telesu drevesa mirujejo,
dokler jih veter ne vznemiri
in se srečajo z vodami.

O luč, namenjena videnju,
ki me obnorevaš s poželenjem.
Gorim in se spreminjam v pepel
»Feu la cendre«.

Ne pleni mi ognja mojih strasti,
ne pleni mi obzorja.
Ne zapiraj me v predale
učene nevednosti.
Ne zmanjšuj me,
hočem videti do kje pride
razodetje mojih strasti.
Kje so meje razvnemanja.
Ničesar ni zunaj mojih misli.
Vse je v meni.

Na konec hodnika vidim,
dolgega temačnega rova,
svetlika se nekaj, del žarka
sončnega, je svetla točka ali sanjam?

V prahu, v temi,
na tleh leži, se sveti,
obroček, uhan, osamljen,
od nje je, njej podarjen, od nje izgubljen.

Težak je boj, v bolezni bolečine,
A nasmešek z lic ji ne izgine,
Verjame v jutri, sončen lepši dan,
Da bolečine v noč prežene, kam drugam..

Kot bes bogov v boleznih jo obdaja,
Somrak bogov, usoda ji nagaja,
V bolečinah, v bolezni k tlom tišči,
Ko zdravja ob sinovih si želi...

Bil je eden tistih dni,
ki jih odbiraš zase
in sonce te izbere,
da pokuka noter.

Odloži ti nekaj mirne sreče,
tistih topel nasmeh,
morda žarek ali dva upanja,
da te odžeja prebujeni sen.

Sprehodiš se po svežem
zraku in verjameš v sanje,
občutiš dih mladostne ljubezni,
naseljen v poznanih stezicah.

Nad obrežjem reke
se zibajo sence dreves,
oblaki praproti
in vonjave po lipi.

Jasen dan se mi ovija
okrog duše
in hoče biti mati.

Me pot peljala kjer Vipavska je dolina,
Kjer vas je KOZJA PARA,
Pogled na gozd trnovski jo obdaja,
Vrnivec potok, postani tam, prijetno ohlaja...

Bil nekdaj mlin je, zdaj miruje,
Nad vasmi, kjer Sv. Florjan,
Spet drugim Sv Peter te opazuje,
Mišje brdo, Čaven, Kucelj tam kraljuje...

Poljub na usta
tvoja, rdeča in napeta,
sladka, kot jagode
zrele v rosi jutranji obrane,
poživi me, moč mi daje, mi daje poleta.

Dotik bradavičk,
tvojih prsi čvrstih,
v meni zbuja tek
po življenju na plahtah belih,
v nočeh s teboj na plažah, davnih oceanih.

Kot majhen otrok sem v pravljice verjel,
Sanjal o srečni družini in si jo želel,
Verjel sem da dobro je ključ do sveta,
Ta sreča bila je del mojega srca.

To malo srce je veliko bilo,
V njemu se skrivalo bogastvo je vso,
Življenje sprejel sem kot nebeški dar,
Vedno za vse ljudi bilo mi je mar.