Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Nisi_Nikoli_Nepovabljen

Nikoli nisi nepovabljen petek, 27. junij 2008 @ 00:17 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Ne morem razumeti modrosti dreves in njihovih zatopljenih misli vase. Kot mamutove kosti imajo debla In krošnje se zeleno razživijo v pomladanskem smehu, ko posrkajo luč poletja in poskrbijo s svojimi sadeži za ljudi, ki jih niso nikoli videli. Ko prideš z vetrom valujočih polj v njihovo bližino, slišiš glasbo, ki se razcveti v krošnjo in simfonijo. V telesu drevesa mirujejo, dokler jih veter ne vznemiri in se srečajo z vodami. Ko nanje pljuska dež in spreminjajo senco v krogu svoje rasti, se čisti duša človeku. Cvetove in sadeže razvrstijo v besede, ki odpirajo naravi nedra. Ti sončno olistani ljudje stojijo v nasadu, kot bi bili v gledališču. V njih je več človečnosti in neponarejene igre kot v ljudeh. V lesku ledene veje in zimske samosti skrivajo govorico vode v ledenih rožah in ko jih sonce po obredu božanja otopli, črkujejo s kapljami svojo bolečino. Drevesa nikoli ne pokažejo, da nisi bil povabljen. Sprejmejo te v svečanem oblačilu. Za takšno življenje se odločijo, da bi narava odgovorila na številna vprašanja ljudi, ki iščejo odgovore. www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net