Nikoli nisi nepovabljen

petek, 27. junij 2008 @ 00:17 CEST

Ne morem razumeti modrosti dreves
in njihovih zatopljenih misli vase.
Kot mamutove kosti imajo debla
In krošnje se zeleno razživijo
v pomladanskem smehu,
ko posrkajo luč poletja
in poskrbijo s svojimi sadeži
za ljudi, ki jih niso nikoli videli.

Ko prideš z vetrom valujočih polj
v njihovo bližino, slišiš glasbo,
ki se razcveti v krošnjo in simfonijo.
V telesu drevesa mirujejo,
dokler jih veter ne vznemiri
in se srečajo z vodami.

Ko nanje pljuska dež in spreminjajo
senco v krogu svoje rasti,
se čisti duša človeku.
Cvetove in sadeže razvrstijo
v besede, ki odpirajo naravi nedra.

Ti sončno olistani ljudje stojijo
v nasadu, kot bi bili v gledališču.
V njih je več človečnosti
in neponarejene igre kot v ljudeh.

V lesku ledene veje in zimske samosti
skrivajo govorico vode v ledenih rožah
in ko jih sonce po obredu božanja otopli,
črkujejo s kapljami svojo bolečino.

Drevesa nikoli ne pokažejo,
da nisi bil povabljen.
Sprejmejo te v svečanem oblačilu.
Za takšno življenje se odločijo,
da bi narava odgovorila na številna
vprašanja ljudi, ki iščejo odgovore.

www.tatjana-malec.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Nisi_Nikoli_Nepovabljen