Skopnela je pot.
Po njej so gazile
razbeljene noge do križpotja
z molkom prekrižanih ustnic.
Listje se lepi na sledi.

Poslušam. Bijem. Bijem
v odrivanju korakov.
Vase še skoraj nisem šla.

V zubljih nihče ne umre.
V ognju so izgorevali.
V plamenih so izparevali
z bolečino opeklin.
Se upogibali, jokali
in odlagali pepel.

Noge imajo smisel za daljavo.
Za iztiskanje iz mednožja.
Za obstanek v izsušenem koritu.
Nekateri mirno dihajo,
drugi sopijo predčasne ustavitve.
Sfumato zabrisani korak brez sledi.
V ognju vidim pigment svoje kože.

www.tatjana-malec.si