Spet mak rdeč, dehteč,
Na poljih vabi k sebi,
Ta nežen cvet omamen,
V pesmi bom poklonil tebi...

Že vetrič rahel mu nagaja,
V barvi , nežen se razdaja,
Iskriv, privlačen, je čarobno lep,
Zato poklanjam v pesmi ti ta cvet....

Rdeč je kakor ustnice so tvoje,
Skrivnosten o ljubezni poje,
Ko v vetru nežno se smehlja,
Med pšeničnim klasjem poigra...

Zdaj lep metulj ga obletel,
In mak v cvet ga k sebi vzel...
Se nežno mu predal, ga objel,
Metulj se dvignil, očaran odletel...

jože.k